Slikarstvo Janka Orača se razkriva kot prostor plastenja, spomina in počasnega gledanja. Njegova dela ne nagovarjajo z neposredno podobo, temveč z materialnostjo, barvo in tišino, v kateri se pomen razpira postopoma. Razstava v Galeriji Kocka prinaša nova slikarska platna, tudi večje formate, v katerih se srečujejo grafični odtis, akrilna plast in oljna globina.
***
Janko Orač, diplomirani slikar in univerzitetni specialist grafik, je rojen 3. junija 1958 v Celju, otroštvo pa je preživel v Zibiki. Leta 1997 je diplomiral na Šoli za risanje in slikanje, visoki strokovni šoli v Ljubljani, pri prof. Dušanu Kirbišu. Zaključil je podiplomski študij umetniške grafike na ALU v Zagrebu pri prof. Nevenki Arbanas ter pridobil naziv univerzitetni specialist grafik.
Najobsežnejše preglede svojega zdaj že več kot petinštiridesetletnega ustvarjalnega dela je imel leta 1999 in 2008 v Galeriji Dolenjskega muzeja Novo mesto, leta 2002 v Galeriji sodobne umetnosti v Celju, leta 2011 v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu in leta 2018 pregledno razstavo grafik v Jakčevem domu, Dolenjski muzej Novo mesto. Za svoja dela je prejel številna priznanja doma in v tujini.
Ustvarja na področju slikarstva, risbe, grafike in prostorskih postavitev. Med letoma 2003 in 2016 je bil likovni urednik revije Rast. Je avtor in ustanovitelj likovnih simpozijev Novomeški likovni dnevi, Zibika – Tinsko in Valvasorjevi mednarodni grafični dnevi.
Živi in ustvarja v Novem mestu in Zibiki. Je član DLUD in ZDSLU. Vrsto let se udeležuje slikarskih kolonij in simpozijev po Sloveniji in v tujini (Hrvaška, Poljska, Avstrija, Bosna in Hercegovina, Španija). V zadnjih letih je bil gost številnih grafičnih bienalov in trienalov v tujini (Split, Livno, Bitola, Varna, Pariz, Podgorica) ter drugih mednarodnih razstav.
***
Goran Milovanović: Slikarsko polje kot prostor časovnih usedlin
Umetniška izraznost Janka Orača že desetletja vztraja v polju grafike in slikarstva, kjer se njegov likovni jezik oblikuje skozi premišljeno plastenje in kjer dokončano umetniško delo ni trenutni izraz, temveč rezultat dolgotrajnega procesa usedanja. Njegova dela ne izhajajo iz impulzivne geste, temveč iz premišljenega, skoraj meditativnega odnosa do slikovne površine, ki jo avtor razume kot polje spomina, materialnega časa in zaznavnega trajanja. Oračev opus se izogiba mimetični reprezentaciji, a kljub temu ohranja tesno vez z izkušnjo narave – sicer ne kot neposrednim motivom, temveč kot strukturnim in ritmičnim principom, kjer občasno doda kakšen predmetni fragment, ki ima narativno funkcijo znaka. Značilna večplastna gradnja slikovnega polja, ki pogosto spominja na kolaž, je ena temeljnih konstant njegovega ustvarjanja. Kolažiranje pri Oraču ni zgolj tehnični postopek ali formalni citat modernistične tradicije, temveč način mišljenja gradnje slikovnega polja. Fragmenti, nanosi, praskanja, prekrivanja in ponovna razkrivanja ustvarjajo vtis arheološke plastičnosti, kjer posamezne sledi niso izbrisane, temveč ostajajo prisotne kot usedline preteklih odločitev. Njegovih umetnin tako običajno ne beremo kot zaključene celote, temveč kot polje napetosti med vidnim in skritim, med prisotnostjo in odsotnostjo. Delujejo kot časovne zakladnice naplastenih usedlin in hkrati ponavljajoča se vez med Oračevimi cikli.
Po uspešni veliki razstavi grafik na gradu Rajhenburg se Orač v začetku leta 2026 v Galeriji Kocka Kulturnega centra Janeza Trdine v Novem mestu ponovno predstavlja s slikarskimi platni, tokrat prvič tudi z dvema večjima slikama dimenzij 180 × 250 cm. To je pri njegovi gradnji slikarske ploskve precej pomemben podatek – kar vemo, da praviloma ne funkcionira –, temveč predvsem za drugačne, nove kompozicijske napetosti in notranji dialog elementov, ki zgradijo sliko v zaključeno celoto. Čeprav tokrat ne moremo govoriti o izrazitem odstopanju barvne palete od zadnjih grafičnih ciklov, pa vendar pride do različnih haptičnih izkušenj, ki so plod različnih tehnik. Tukaj ne mislim zgolj na razliko med grafično in slikarsko tehniko, temveč tokrat tudi na diference znotraj slikarskih tehnik, ko Orač na določenih platnih namesto zanj običajnih akrilnih barv ustvarja z oljnimi barvami. Gradnja slikovnega polja se bistveno spreminja glede na uporabljeni medij, vendar Orač pri tem ostaja zvest osnovni logiki plastenja, fragmentaciji in postopkovnemu toku zavesti. Razlike med grafičnimi tehnikami, akrilom na platnu in najnovejšimi oljnimi slikami v oranžnem ciklu niso zgolj tehnične, temveč zadevajo različno razumevanje prostora, časa in materialnosti podobe. V grafičnih tehnikah je slikovno polje zgrajeno iz odtisa, podoba nastaja posredno, prek matrice, kar pomeni, da je že v izhodišču zaznamovana z distanco, z zamikom med gesto in rezultatom. Prostor je tu praviloma plitev, pogosto izključuje perspektivo, strukturiran je z mrežami, rastri in linearnimi zapisi, ki izhajajo iz logike reprodukcije. Slikovno polje deluje kot sled pritiska, sled orodja, sled ponovitve. Pri akrilu na platnu se logika odtisa umakne logiki plasti. Barva se nanaša neposredno, hitro in v zaporedjih, ki dopuščajo prekrivanje, brisanje in ponovno vpisovanje. Akrilno slikovno polje je bolj odprto, bolj dinamično, hkrati pa manj zadržano, saj se barva hitro suši, poteza ostaja vidna, gesto je težje umakniti ali zabrisati. Prostor se tu ne gradi več skozi tehnično distanco, temveč skozi fizično prisotnost geste. Kolažni elementi, risba in fragmenti mrež vstopajo v sliko kot enakovredni akterji, ki razpirajo slikovno polje navzven, proti robu, proti površini platna kot objekta. V zadnjem oranžnem ciklu, izvedenem pretežno v oljni tehniki, pa pride do opaznega premika v razumevanju slikovnega polja. Olje omogoča počasnost, zadržanost in notranjo modulacijo barvne mase. Barva ni več zgolj plast, temveč globina, ki se gradi skozi čas. Oranžna ne deluje kot ekspresivni poudarek, temveč kot polje atmosfere, v katerem se geste umirijo, robovi zmehčajo, sledi pa se skoraj raztopijo v barvni snovi. Slikovno polje postane bolj zaprto, bolj kontemplativno, manj naplasteno v prostorskem smislu, a bogatejše v notranji napetosti. V ospredje stopijo številni detajli, ki na nas delujejo kot počasno nalaganje časa v barvo. V tem razponu med grafičnim odtisom, akrilno plastjo in oljno globino se razkrije bistvena značilnost Oračevih del, kjer slikovno polje ni nikoli zgolj nosilec motiva, temveč prostor, kjer se medij sam reflektira. Vsaka tehnika ne prinese le novega videza, temveč novo ontologijo podobe – novo razmerje med površino, prostorom in gledalčevo izkušnjo.
Ob prvem pogledu na razstavljena dela se nam zdi ključen Oračev odnos do barve. Bela, modra in topla oranžna barvna polja, ki se pojavljajo na razstavi, ne delujejo kot izrazni kontrasti v klasičnem smislu, temveč kot različni registri zaznave in razpoloženja. Bela v njegovih delih ni praznina, temveč prostor kontemplacije, ki pa je ne dojemamo kot nevtralno ozadje, temveč aktivno površino, ki vase absorbira svetlobo in jo hkrati razprši nazaj v prostor. V belih slikah je prostor pogosto brez jasno določljive globine, a prav zato deluje odprto, skoraj brezčasno. Sloji bele barve, ki se med seboj komaj zaznavno razlikujejo, ustvarjajo subtilne vibracije, zaradi katerih slika nikoli ne obstane v statičnem ravnovesju. Modra barvna polja delujejo drugače. V njih se slikarski prostor zgosti in izrazito poglobi, plastenje postane bolj otipljivo, sledi preteklih nanosov pa izrazitejše. Modrina pri Oraču pogosto evocira nočne ali vodne prostore, vendar brez neposredne ikonografije. Gre za barvo, ki v sebi nosi občutek razdalje in kontemplacije, hkrati pa omogoča izrazito raziskovanje tonskih prehodov in razlik v teksturi. V teh delih se še posebej jasno pokaže avtorjev interes za ritmično strukturiranje slikovne površine, kjer se horizontalni ali vertikalni pasovi, fragmenti in znaki sestavljajo v uravnoteženo, a nikoli povsem zaključeno kompozicijo. Karakterno mirne in meditativne nočne atmosfere Orač, podobno kot v grafičnih ciklih, dodatno opredeli z naslovi del, ki jih poimenuje Nocturno, kar je – tudi tukaj – neposredna, a kompleksna prispodoba nočne krajine. Topli oranžni toni, ki na razstavi delujejo kot kontrapunkt belim in modrim slikam, vnašajo v Oračev opus dodatno dimenzijo telesnosti in energije. Ti barvni poudarki niso eruptivni v ekspresionističnem smislu, temveč delujejo kot notranje žarišče slike, kot zgoščena energijska točka spomina ali izkušnje, zaobjeta tudi z naslovom Žarjenje. Oranžna barva se pogosto pojavi v prekritih, delno zabrisanih nanosih, kar ji odvzema dekorativnost in jo postavlja v vlogo nosilke notranje napetosti.
Pri tokrat razstavljenih Oračevih delih bi rad opozoril še na en pomemben moment. V nekaterih slikah umetnik v slikovno polje vpeljuje strukture mrež, kar je v zgodovinskem kontekstu slikarstva precej pomembna forma. V zgodovini modernizma je mreža delovala kot figura avtonomije, brezčasnosti in samoreferenčnosti slike. Z njo se je v svojih tekstih poglobljeno ukvarjala predvsem Rosalind Krauss (zelo pomemben je njen esej Grids iz leta 1979), ki je mrežo opredelila kot emblem modernističnega mita o zaprtosti umetniškega dela vase, o njegovi domnevni neodvisnosti od sveta in zgodovine. Pri Oraču mreža sicer izgubi status univerzalnega modernističnega znaka in se vzpostavi kot fragmentarna struktura – fragment, ki ni razumljen kot kompozicijski skelet, temveč kot materialna sled postopka. Mreža tu ni nosilec reda, temveč ostanek tehnološkega spomina, ki izhaja iz avtorjevega grafičnega ozadja, kjer raster in mreža nista abstraktni shemi, temveč fizična pogoja nastanka podobe. Mreža deluje kot nekakšen shematski koordinatni sistem tudi v dialogu z Oračevimi kolažnimi elementi, saj razkriva sestavljenost in heterogenost slikovne površine. Fragmenti mrež se pojavljajo kot prekriti ali delno izbrisani znaki, ki ne strukturirajo geometrijskega prostora v klasičnem smislu, temveč ga poudarjajo skozi plastenje, prekrivanje in prehajanje materialov. Ta se nadgrajuje tudi v dialogu z risbo, ki se pri Oraču pogosto pojavlja kot zapis, sled ali skoraj pisemski znak, saj mreža vzpostavlja napetost med sistemom in gesto. Risba vstopa v prostor kot izraz notranjega impulza, mreža pa kot sled omejitve, ki je bila presežena, a nikoli povsem izbrisana. Tako se slikovno polje vzpostavlja kot prostor pogajanja med svobodo in strukturo, med intuitivnim in tehnološkim, med organskim in konstruiranim. Pomemben element njegovega slikarstva tako ostajajo risarski in znakovni posegi, ki se pojavljajo bodisi kot vrisane linije bodisi kot kolažirani fragmenti. Ti elementi ne funkcionirajo zgolj kot simboli v klasičnem pomenu, temveč kot sledi gest, zapisi misli ali fragmenti notranjih podob. Njihova vloga ni narativna, temveč strukturna, saj pomagajo artikulirati slikovno polje in vzpostavljajo ritem, ki vodi gledalčevo zaznavo po površini platna.
Slikarstvo Janka Orača se tako umešča v tradicijo slovenskega povojnega modernizma, kjer je seveda moč zaznati avtorjevo izrazito osebno poetiko. Njegov odnos do modernistične dediščine ni nostalgičen, temveč reflektiran. Orač ne sledi aktualnim trendom, temveč razvija lasten, notranje konsistenten sistem, v katerem ima vsaka slika svoje mesto znotraj širšega, dolgoročnega procesa. Razstava v Galeriji Kocka tako ne predstavlja prelomnice, temveč logično nadaljevanje poti, ki jo umetnik gradi že desetletja. Pred nami je slikarski opus, ki zahteva počasno gledanje in odprtost za subtilne premike, za skoraj nevidne razlike med plastmi in toni. V tem vztrajanju pri tišini, materialnosti in kontemplativni izkušnji se Oračev slikarski svet razkriva kot prostor, kjer slika ponovno postane prostor mišljenja – ne kot razlaga sveta, temveč kot njegova zgoščena, občutena prisotnost. Oračev slikarski opus gledalca namreč ne nagovarja skozi golo reprezentacijo ali narativ, temveč skozi izkušnjo zaznave, materialnosti in časa. Slike se vzpostavljajo kot odprt proces, kot polje odnosov, v katerem se pomen ne razkrije v celoti, temveč se postopoma izrisuje skozi plastenje, sled in tišino površine. V tem vztrajanju pri poglobljenosti, fragmentu in materialni prisotnosti Oračev opus zavestno ne deluje kot komentar sveta, temveč kot njegova zgoščena, čutno izkušena forma, ki odraža mir in spokojnost.
Obrazstavna dejavnost: ogled razstave in likovna ustvarjalnica Barvna sled/barvna monotipija z vodo in vodnimi barvami. Na delavnici bodo udeleženci ustvarjali odtise barv z uporabo vode in dotika. Tehnika monotipije spodbuja občutek za barvo, gibanje, opazovanje in čudenje nad naključjem.
(Produkcija Galerija Kocka)
