Ples življenja / Ples življenja
zgodba
Alenka in Marijan že štirideset let živita v mirnem domu na robu gozda. Kot navdušena amaterska plesalca sta moč in veselje vse življenje črpala iz glasbe in plesnih korakov. Marijan, že v svojih osemdesetih, je poln življenjske energije, medtem ko sedemnajst let mlajša Alenka, upokojena ravnateljica, počasi izgublja optimizem. Že v zgodnji mladosti so ji postavili diagnozo Morquiovega sindroma, neozdravljive bolezni, ki z leti prinaša vse hujše bolečine in telesne omejitve. Ko trpljenje začne postajati neobvladljivo, si Alenka uredi dokumente za samomor z zdravniško asistenco v Švici. Hkrati si prizadeva spodbuditi javno razpravo o evtanaziji v Sloveniji. Štiri leta pozneje, ko bolečine postanejo neznosne, Alenka in Marijan zapustita dom ter se z roko v roki odpravita v Švico.
iz prve roke
»Dilema okoli pravice do prostovoljnega končanja življenja kljub tisočletnim družbeno-filozofskim razpravam ostaja neodgovorjena. V filmu Ples življenja sem se tega vprašanja lotil onkraj družbeno-etičnih okvirov: zanimalo me je, kako se razrešuje v intimnem odnosu ljubezenskega para, ki ga je po skoraj štiridesetih letih zakonskega življenja čakal konec skupne poti.
Nekoč strastna ljubiteljska plesalca sem pet let spremljal z observacijsko kamero. Marjan, osemdesetletnik, poln volje do življenja, in skoraj dvajset let mlajša Alenka, neozdravljivo bolna, sta zaradi napredovanja bolezni pričela urejati dokumentacijo za samomor z zdravniško asistenco v Švici. Na začetku se je zdelo, da bo izjemen ljubezenski odnos, poln medsebojnega razumevanja, zlahka premagal tudi to težko preizkušnjo. A bolj ko se je približeval dan Alenkinega odhoda, pogosteje so v ospredje stopali dvomi glede te odločitve.
