Slikarski cikel Nedorečenost praznine obravnava kompleksno dihotomijo med kulturo in naravo. Ta vsebina se je v prejšnjem ciklu Otoki časa izražala z motivi tihožitij in krajin, tokrat pa jo izpričujejo predvsem človeške figure. S figuro se poistovetimo bolj kot s predmeti; do njenih zgodb smo manj ravnodušni in težje vzpostavimo distanco.
V tem kontekstu so naslikane figure protislovne, saj gledalcu na ključnih anatomskih delih namesto identifikacije ponujajo praznino, ki jo delno zapolnjujejo živalska anatomija, potrošni predmeti ali telesni deli sosednjih figur.
Danes praznino pogosto povezujemo ali enačimo s patološkimi vidiki. Zato naj bi jo zapolnjevali z informacijskim kaosom, ki digitalno krajino kontaminira z infantilizmi, fragmentacijo in posledično odsotnostjo smisla.
Slikarski cikel praznino obravnava brez negativnih asociacij: kot nekaj nedefiniranega, nedorečenega, kot predpogoj za vzpostavitev novega. Kompozicije z minimalizmom negirajo informacijsko kaotičnost in fragmentacijo. Kažejo jasne podobe praznin, ki odpirajo vprašanja o neskladjih sodobnega življenja. Izzivi umetne inteligence, odtujenosti, socialne neenakosti in infantilizma so upodobljeni brez distopičnega predznaka, značilnega za medijsko krajino.
Igor Papež
