Ana Škarjak Kotar: Who Cares? (Kdo skrbi? Koga briga?)

Ana Škarjak Kotar z razstavo Who Cares? razpira dvojni pomen naslova; nevidna ločnica v angleški različici razkrije pomenljivo nasprotje med kdo skrbi in koga briga, ki skrbstveno delo, to tiho vzdrževanje sveta, postavi v središče pozornosti.

Projekt je koreografska, vizualna in senzorična enota/celota. Škarjak Kotar v galerijo namesti vertikalno konstrukcijo iz gradbenih odrov, ki jo skozi odprtje razstave koreografsko pospremijo pet izvajalk v rdečih uniformah in olfaktorno senzorični sloji mleka, čistil in kave.

Elementi sestavljajo prevzemajočo in izvirno umetniško instalacijo, ki telesno izčrpanost reproduktivnega dela naredi neizogibno vidno.

(Produkcija Galerija Kocka)

***

Who Cares? (Kdo skrbi? Koga briga?)
3. 8.–11. 9. 2026
Galerija KOCKA, Kulturni center Janeza Trdine

Umetnica: Ana Kotar Škarjak
Obrazstavno besedilo: Tia Čiček

Ob misli na svoje otroštvo zaslišim žvenketanje posode v kuhinjskem koritu. Polni, utrujeni telesi me potiskata v mizni kot. Vonjam sveže skuhano turško kavo. Stisnjena_ med babičinimi prijateljicami ji s pogledom sledim po domači kuhinji. Usta vedno polna smeha, pripovedi, v tej nikoli tihi hiši. Po spominu poskusim pobrskati še za drugimi, tokrat moškimi člani družine. V hiši so vendarle bili prisotni, pa jih težko prikličem v spomin. Vidim jih na kavču pred televizorjem, v garaži s kanarčki, pred hišo ob avtomobilu. Večino časa so bili v prihajanju in odhajanju. Naokoli po vasi, po mestu. Večkrat poslani v trgovino. Prikazali so se ob obiskih prijateljev. Jih posedli v kuhinjo in čakali, da jih žena postreže. V moški svet nisem imela vstopa, z njimi sem se redko družila. Vsem je bilo očitno, da sodim tja v kuhinjski kot, stisnjena_ med stare gospe. In hvaležna_ sem jim, veliko so delile z menoj. Mi zaupale rob vlečenega testa, smetano s svoje kave, kakšno skrivnost, ki je bila prevelika za moj otroški svet. Vedno sem jih našla v kuhinji, na vrtu. Vedno v gibanju. Vedno pri delu. Z njim niso nikoli zaključile, že takrat se mi je to zdelo čudno. Rekle so mi, da ne rabim skrbeti. Bom že dovolj delala_ v življenju. Nisem razumela_, zakaj tako pravijo.

Spomini so privreli na dan, ko sem pomislila na vsakodnevno nevidno delo, ki ga skozi svoje delo osvetljuje umetnica Ana Kotar Škarjak. Na razstavi Who Cares? izpostavlja prav žensko telo v delu, ki se je v teh spominih zdelo samoumevno. Gradbeni odri, ki polnijo razstavni prostor, naznanjajo, da delo prihaja. Mama vstopi v prostor in sledi zvočnim znakom. Kuha kavo, olupi jabolko, zapiše seznam za trgovino, pregleduje zalogo, čisti za drugimi, za seboj … Telesa mam se izmenjujejo v cikličnem predajanju nevidnega dela, ki ga je umetnica razdelila na vzdrževanje, oskrbo in mentalno obremenitev (maintenance, provision, mental load). Trodelni cikel, za katerega trdi, da je nenehno v pogonu, ostaja neviden. To nevidno vzdrževanje pri življenju ohranja vse strukture, ki si jih želimo ohraniti, na žalost pa tudi tiste, ki bi jih bilo za kakovost in pravičnost življenja bolje odvreči. Nekaj tako ključnega za otroke, družine, podjetja, državo, skupnosti … je načrtno popolnoma razvrednoteno, a vedno znova vznikne, vedno je potihoma poklicano in zahtevano. Ravno razvrednotenje reproduktivnega dela pa je za obstoj kapitalizma ključno.^[1] Razume ga kot pogoj za produkcijo, ki pa mora ostati nevidno, neplačano, samoumevno. Federici piše, da kapitalizem to delo »mistificira kot naravni vir ali osebno storitev,« medtem ko se iz njegove brezplačnosti neposredno napaja kapital.^[2] Preračunljivo pripravljen teren zatiranja žensk kapitalizmu zelo jasno omogoča obstoj.

Med gradbenimi odri reproducirano telo izvaja reproduktivno delo. Prostor diši po čistilih, po sveže skuhani turški kavi, včasih po toplem mleku. Ne gre za rekonstrukcijo doma, kulise. Umetnica prostorske in zvočne elemente uporabi kot sprožilce, ki spomin in prepoznavanje aktivirajo prej, kot ju uspemo ubesediti. V ozadju teče ponavljajoča se zvočna kompozicija, sestavljena iz drobcev vsakdana: alarmi, timerji, voda, ključi, otroški glasovi, klici, opozorila … Zvok ustvarja ritem dela in vanj občasno tudi poseže, dile in cevi pa ga omejujejo, tako kot dejansko delo prekinja, preoblikuje, omejuje vsak dan.

Gospodinjski predmeti razporejeni po gradbenih odrih: vedra, krpe, metle, čistila, noži, jabolka, džezve, skodelice, papirji, svinčniki, ure … sestavljajo orodja, ki nakazujejo uporabo. Obiskovalka_ ne opazuje posameznih predmetov, temveč delovno mesto, ki je bilo pravkar zapuščeno in/ali ki bo v naslednjem trenutku spet aktivirano. Ta razlika je pomembna, saj reproduktivno delo predstavi kot proizvodno linijo. Instalacija stoji kot priča nevidnemu delu, s samo telesno prisotnostjo performerk pa umetnica dodatno izpostavi odnos reproduktivnega dela do telesa samega. Performerke ves čas delujejo v tišini. Oblečene so v enake rdeče delovne kombinezone in nosijo enake lasulje, delujejo kot razpršena figura. Ne predstavljajo treh različnih žensk, ampak eno telo, razdeljeno na več mest hkrati. Kotar Škarjak kot mama izpostavlja svojo izkušnjo ambivalentnosti lastnega telesa, ki je hkrati njeno in otrokovo – tam za nekoga drugega v bizarnem prepletu ljubezni in izgube avtonomije. V tem odnosu se skriva tudi ena osrednjih napetosti razstave Who Cares? brezizhodnost. Iz zvez, ki jih želimo negovati, pa tudi tistih, iz katerih bi kdaj želele_ pobegniti. Razstava Ane Kotar Škarjak tega ne obžaluje in ne sentimentalizira, temveč napetost prepleta razmerij postavi v središče prostora in ga pusti stati in odvijati se vsem na očem.

Njen pristop me spomni na nedavno pisanje McKenzie Wark, ki v eseju A Toast to Femmunism zapiše, da femmunizem^[3] ne pride ven in se ne bori s fašizmom po njegovih pravilih, ampak ustvari svoje v sožitju z lastnimi vrednotami. Kotar Škarjak je do raziskovalnega materiala in igre pristna. Z razstavo svojega položaja ne zagovarja, preprosto odpre okno v svet, ki je poprej obstajal samo za tiste_, ki zanj že vedo. Skrb namreč ni razporejena naključno. Razporejena je po spolnih linijah, ki jih heteronormativna struktura ne postavlja kot izbiro, ampak kot naravno danost. Ana Kotar Škarjak se v razstavi Who Cares? ne ukvarja z izjemami, ampak s pravilom: z dinamiko znotraj heteronormativnih razmerij, kjer ena oseba skrbi in druga to skrb prejema, brez zahteve, zagovora ali zaznave. Ta svet skrbnice_ umetnica imenuje lonely state of being. Ne osamljenost v banalnem smislu, ampak strukturna osamljenost tiste_, ki skrbi: brez podpornega sistema, brez prepoznanja, brez nadomestila. Ko otrok sredi noči zboli, ko je treba usklajevati urnike, ko se po koncu delovnega dne pojavi še druga izmena dela, tista v stanovanju, v hiši, doma … Mama ponavadi ni del širše mreže, ki bi ji to delo olajšala. Sistemsko ostaja v samoti, seveda z nekaterimi svetlimi izjemami, ki pa na žalost potrjujejo pravilo. Federici reproduktivno delo označi kot »najeksplozivnejše protislovje odtujenega dela,« ker gre za tiste dejavnosti in razmerja, ki zadovoljujejo naše najgloblje potrebe, a so bila v kapitalizmu preoblikovana v delo, ki ga opravljamo, namesto da bi ga živeli.^[4] Ko umetnica v prostoru galerije to delo naredi vidno, ne ponuja rešitve. Ponuja pogled, ki je že sam po sebi politično dejanje. Umetnica zastavi vprašanje, kdo ta pogled sprejme.

Reproduktivno dividendo^[5] razumem kot drugo stran tega kovanca. Pojem, ki ga razstava postavi kot strukturno vprašanje in ne kot obtožbo posameznika_. Gre za tisto, kar moški v heteronormativnih razmerjih prejmejo samodejno in celo samoumevno: čas, prostor, energijo, družbo, skrb …, s tem ne mislim na »slabe« partnerje_, ampak na tiste, ki od sistema pasivno profitirajo, ne da bi se tega zares zavedali. Umetnica pravi: »Inkasso se pobere tiho, brez računa.«

Wark v enem izmed zadnjih besedil naslovi, kar Raewyn Connell že pred časom poimenuje – complicit masculinity.^[6] V prostem prevodu soudeležena moškost vključuje tiste, ki nosijo družbeno moč, da bi se hegemonski maskulinosti lahko uprli, vendar se ji ne. Sistem na skrivaj deluje tudi v njihovo korist.^[7] Umetnica tega gledalca_ neposredno naslovi. Razume, da se bo v razstavnem prostoru zagotovo znašel_ tudi ta_, ki leti pod radarjem. In z vsem znanjem in razumevanjem, ki ga premore, še vedno ne bo razumel_, kaj zares gleda. Razumevanje terja izkušnjo, ki je nikoli ni imel_. Obče v umetničinem svetu ne pomeni belega, hetera, moškega – temveč pomeni materinsko, skrbno, feminizirano. Njegovo_ nerazumevanje s tem ne postane zgolj stranski neprijetni učinek razstave Who Cares?, temveč prav njen namen.

Razstava ne pojasnjuje, ne opravičuje, ne ponuja vstopnih točk tistim_, ki jih izkušnja reproduktivnega dela nikoli ni zadela. Je prostor, ki stoji kot spomenik tistim_, ki že vedo. Tiste_, ki so bile_ v brezizhodni kuhinji z drugimi. Ki so začutile_, kako se telo napne ob otroškem joku. Ki poznajo lonely state of being ne kot koncept, ampak kot ponedeljkovo jutro. V tem smislu je dejanje radikalne vključitve skozi izključitev. Ne izključuje aktivno, ne zavrača, ne grozi. Preprosto ne dela tistega dela, ki ga skrbstveno delo vedno dela: ne poskrbi za udobje tistega_, ki mu je skrb samoumevna. Bralka_ tega besedila bo morda prepoznala ta obrat. Razstava ne skrbi za gledalca_, ki ni skrben_, to je politično stališče, ki ga Ana Kotar Škarjak ni izrekla, ampak ga je v samo strukturo vgradila. Performans ne razlaga. Stene ne ilustrirajo. Zvočne označbe ne komentirajo. Vse skupaj deluje kot vonj, ki ga ne znaš poimenovati, dokler te ne zadane. To je vonj dela, ki si ga opazovala_ celo otroštvo, in to je vonj dela, ki te je nevede doletel, ko si vstopila v odraslo življenje.

Ob koncu performansa stojimo same_ v instalaciji. Tri performerke prostor zapustijo druga za drugo, delo pa ostane nedokončano. Jabolko obstane olupljeno do točke, kjer ga je performerka zapustila. Skodelica kave, vedro, krpa, nož, seznam za trgovino ostanejo na odru kot materialne sledi dela, ki se nikoli zares ne konča. Zaključena nedokončanost je edina pravilna oblika, v kateri lahko reproduktivno delo sploh nastopi, saj konca ne pozna.

Federici zapiše, da je reprodukcija človeškega življenja temelj vsakega ekonomskega in političnega sistema in da je ogromna količina plačanega in neplačanega domačega dela, ki ga opravljajo ženske, tisto, kar ohranja svet v gibanju.^[8] Ana Kotar Škarjak te besede uprizori. Ne kot akademsko trditev, ampak kot izhodišče za vprašanje, ki ga razstava zastavlja obiskovalki_: Who Cares?

Kdo skrbi? In kdo si to sploh upa vprašati?

^[1] Reproduktivno delo je feministično-marksistični termin za delo, ki dnevno in medgeneracijsko vzdržuje delovno silo, od priprave hrane, čiščenja in nege do čustvene podpore in vzgoje otrok. Gre za delo, brez katerega produktivno, plačano delo ne bi bilo mogoče, a je znotraj kapitalizma sistematično neplačano ali podplačano, razporejeno pretežno na ženske, s tem feminizirano in posledično razvrednoteno.
^[2] Silvia Federici. 2004. Caliban and the Witch: Women, the Body and Primitive Accumulation. New York: Autonomedia, str. 8.
^[3] Pojem femmunizem združuje feminizem in komunizem. V splošni rabi se pojavlja kot slabšalni izraz za osebo, ki združuje feministična in komunistična politična prepričanja, v sodobnem teoretskem diskurzu pa ga McKenzie Wark v esejih Femmunist Intimations in A Toast to Femmunism razvije v izhodiščni koncept za premislek o spolu in družbeni osvoboditvi. Wark femunizem opredeli kot odsotnost hegemonske moškosti, kot prostora skrbi, medsebojne pomoči in razlike brez hierarhije, v katerega tiste_, ki ga ne razumejo, preprosto ne morejo vstopiti. Iz: Wark, McKenzie. 2025. Femmunist Intimations. e-flux Journal, št. 159, december 2025. Dostopno: https://www.e-flux.com/journal/159/6776809/femmunist-intimations [15. 7. 2026]; Wark, McKenzie. 2026. A Toast to Femmunism. e-flux Journal, št. 163, maj 2026. Dostopno: https://www.e-flux.com/journal/163/6776893/a-toast-to-femmunism [15. 7. 2026].
^[4] Federici, Silvia. 2012. Revolution at Point Zero: Housework, Reproduction, and Feminist Struggle. Oakland: PM Press, str. 2–3.
^[5] Pojem reproduktivna dividenda razvijam na podlagi dveh izhodišč: koncepta »moškega inkassa« Ane Kotar Škarjak in pojma »patriarhalne dividende«, ki ga uvede Raewyn Connell v Masculinities (University of California Press, 1995) za opis koristi, ki jih moški prejmejo od patriarhalne ureditve, ne glede na to, ali v dominaciji aktivno sodelujejo ali ne.
^[6] Soudeležena moškost (complicit masculinity) je eden od štirih tipov moškosti, ki jih opredeli Raewyn Connell v Masculinities (University of California Press, 1995). Označuje tiste moške, ki ne prakticirajo aktivne dominacije, a so tihi koristniki hegemonske maskulinosti: od nje profitirajo, ne da bi jo javno zagovarjali ali se ji uprli. McKenzie Wark v eseju Femmunist Intimations (e-flux Journal, št. 159, december 2025) pojem povzame v avtobiografskem ključu in ga poveže z izkušnjo lastne soudeleženosti pred coming out-om. V kontekstu razstave Who Cares? pojem opisuje gledalca_, ki vstopi v razstavni prostor, a ne prepozna dela, ki ga gleda, ker ga struktura, ki mu koristi, nikoli ni prisilila, da bi ga opravil_ in s tem uzrl.
^[7] Wark, McKenzie. 2025. Femmunist Intimations. e-flux Journal, št. 159, december 2025. Dostopno: https://www.e-flux.com/journal/159/6776809/femmunist-intimations [15. 7. 2026].
^[8] Federici, Silvia. 2012. Revolution at Point Zero: Housework, Reproduction, and Feminist Struggle. Oakland: PM Press, str. 2.

___________

Ana Kotar Škarjak (rojena 1987 v Novem mestu) je vizualna in performativna umetnica, ki živi in ustvarja v Berlinu. V svoji umetniški praksi raziskuje, kako se družbeni sistemi skozi ponavljanje, vzdrževanje in vsakdanje rituale naseljujejo v telesih. Skrb in materinstvo sta pri tem osrednji izhodišči. V svojih instalacijah in performansih povezuje tekstil, zvok, vonj, besedilo in vsakdanje predmete v veččutne prostorske situacije. Njeno raziskovanje izhaja iz izkušenj odraščanja na Balkanu, od tod tudi glasnost, gostota generacij, prisotnost skupnosti, ki so del njenega spomina in ki jih obravnava kot izhodišče za razmislek o širših družbenih mehanizmih.

Diplomirala je iz sodobne risbe in likovne pedagogike na Univerzi v Ljubljani, trenutno pa je študentka magistrskega programa Raumstrategien na Kunsthochschule Berlin-Weißensee. Je prejemnica nagrade LJUBAW (2025) in raziskovalne štipendije za vizualne umetnosti Berlinskega senata (2025).

Med njenimi samostojnimi razstavami in performansi so Re-Sister (Y Galerija, Ljubljana, 2026), In formation (R17 Experimental Space, Berlin, 2026), Again and Again (Roam Projects, Berlin, 2025) in Who is Taking Care of the Caregiver? (Telegraph Gallery, Olomouc, 2025). Njena dela so bila med drugim predstavljena na 6. trienalu mladih umetnikov v Celju (2025) in BUNA Forum for Contemporary Art v Varni (2025).