Risbe risbe so osebni razstavni projekt, nadgradnja klasičnih razstav, kar je avtor začel že s projektom Sleherniki v Galeriji Krško leta 2025. Za specifični galerijski prostor belega kubusa je načrtoval in pripravil osebno site-specific postavitev avtorskih risb svežega obdobja. Gre za samostojne risbe – ne pripravljalne, ne prenosne in ne slikarske. Risba je stalni spremljevalec avtorjeve sicer izrazito barvne ustvarjalnosti v klasičnem slikarskem mediju risanja na papir in v izrabi digitalnih orodij. Črno-bele risbe so v večini velikega formata. Značilne so temina črt na belem fondu ter njihove vsebinske sondaže, oblikovno punktiranje in tonske sinkope. Risbe so postavljene ob belih zidovih popolnoma bele galerijske kocke. Nameščene večidel pod horizontom podnapisov abstraktno počivajo v belini umetnostno posvečenega prostora, komunicirajo med seboj ter čakajo na tokrat prav posebna srečanja s prišleki.

 

***

RISBE RISBE

Zakaj risbe? / Kaj so risbe? / Kaj predstavljajo risbe? / Kakšna je likovnost risbe? / Kakšne risbe?

Zakaj risbe. Risba je zelo pogost in ključni likovni izdelek, ki ga ponavadi postavljajo v zaodrje in pododrje likovnega odra. Čeprav sem slikar, me risba spremlja skozi celotno kariero in življenje, pri čemer nisem izjema. Težko bi katalogiziral vse njene pojavne ontogenetske obraze in zvrsti, od skice, študijske risbe, konfekcijske modne preglednice kolekcij, logotipske in heraldične risbe, ilustracije, didaktične tabelne in korekturne risbe, matrične risbe za grafiko in še in še. Brez risbe bi težko ali skoraj nemogoče razvozlal določene skrivnosti barv v mojem primeru. Tudi slikarska razstava olj na platnu Risbe barv v novomeški galeriji Ulti 2024 je z razlogom nosila svoj naslov. Kategorijo risbe definira črta ali kontrast svetlo–temnega oziroma črno–belega s plejado sivin – gre za ortodoks, pravovernost risbe in risanja. V belem prostoru Galerije Kocka je tokrat premišljeno instaliranih in fenomenološko kompasno orientiranih šestindvajset risb. Vsaka risba je zaključena celota, samosvoja in z dimenzijo motrenja od daleč in blizu, da posrka gledalca in se skozi njega realizira.

Razstava je sicer lahko časovna slika iz ateljeja – vpogled, ki postane škatla camere obscure, lahko pa je tudi programska in poskuša pripovedovati, postane ateljejski libreto in je site specific. Ponavadi izbrano razstavljam slike, tudi grafike sem že, samih risb pa še ne, zato jih predstavljam sedaj kot samostojno tematiko in problematiko. Tokratna razstava Risbe risbe je zastavljena kot programski prikaz osebnih likovnih razmišljanj skozi različne kategorije risbe. Zato so orientirane. Razstava ima svoj tlorisni koncept postavitve, in sicer stensko kompasno orientiranost (N / E / S / W) v smeri urinega kazalca kot smiselne kažipote tokratne predstavitve risbe. (N) predstavlja 5 del analitične risbe z lomljeno črto, (E) je 6 del linearne risbe s tekočo črto, (S) tvori 7 tonskih risb z modelirno črto in (W) sestavlja 8 konceptualnih risb s pomensko, nestrnjeno črto – skupaj 26 risb.

Kaj so risbe. Risba je temeljni izraz naše človekove misli, dojemanja in ustvarjanja, ne pa samo videza, vizualne podobe. Zato odpira vprašanja tako o resničnosti, reprezentaciji in bistvu umetniškega ustvarjanja, povezuje pa roko, oko in um. Filozofija jo postavlja za spoznavni in ontološki »temelj vseh plastičnih umetnosti«, ki služi kot most med abstraktnim mišljenjem in materialno realnostjo, kot strukturiranje misli in izraz umetnikove duše, ki povezuje čustva in obliko. Črta deluje kot orodje za strukturiranje prostorske izkušnje. Predstavlja »udomačitev« prostora, ki se razteza od zgolj skic do kompleksnih sistemov, kot je linearna perspektiva, ki ustvarja iluzije globine in reda. Antična grška filozofija je bila osredotočena na mimezis (posnemanje), pri čemer je dajala prednost racionalnemu, idealiziranemu prikazovanju realnosti pred golim kopiranjem. Zakoreninjeni v prepričanju, da lepota izvira iz matematičnega razmerja (simetrije), harmonije in strukture, so umetniki pogosto želeli predstaviti bistveno »obliko« ali »bistvo« subjekta in ne le njegovo pojavo, njegov videz. Črte definirajo obliko, vzbujajo čustva skozi njihovo usmerjenost in delujejo kot kognitivni, pogosto »virtualni« zemljevid realnosti. Tako risba ni le končni izdelek, temveč proces spoznavanja. Je neposredna sled misli, ki se materializira na papirju, in pogosto razkriva globlje razumevanje subjekta kot končna slika. Risba prikazuje svet in skozi linije dojemamo bistvo predmetov, to je fenomenov, se pravi, da je risba tudi fenomenološka. Ontološko (bistveno) in zgodovinsko pa je risba tretirana kot božanski proces in odmev stvarjenja sveta. Nanjo se gleda kot na način za »pogled skozi« predmete, kot na pretvarjanje tridimenzionalne resničnosti v dvodimenzionalno.

V mojih risbah je prisotna negativna dialektika, ki jo je razvil nemški filozof Theodor W. Adorno (1903–1969), in izziva tradicionalni Heglov ter kasneje Marxov dialektični model; vztraja pri odprtih nasprotjih, namesto da bi jih reševala. Klasična dialektika v nasprotju z njo tezo sooča z antitezo in njuno medsebojno napetost odpravi v sintezi, negativna dialektika pa ta nasprotja zadržuje odprta. Po Adornu je naloga filozofije ravno pozornost na elemente, ki se izognejo konceptualnemu zajetju fiksne realnosti, kajti verjel je, da filozofski sistemi, ki gojijo popolno enotnost in harmonijo, brišejo drugačnost in protislovje. Negativna dialektika torej ni metoda za pridobivanje končnih odgovorov, ampak oblika trajne kritike.

Kaj predstavljajo risbe. Če slikar opazuje predmet, potem njegovo podobo vizualizira oziroma realizira kot »filtrat«, saj ne gre vedno in izključno za mimezis – posnemanje njihovega zunanjega videza. V procesu celostne in motreče zaznave, doživljanja, dojemanja in premislekov avtor upodobljenca »filtrira«. Njegovi »filtri« so najrazličnejši: izhodiščno je prvi prispodobni filter sama oblika (podoba), sledijo pa lahko najrazličnejša osebna sita bodisi objektivne bodisi subjektivne narave. Kakor so moje slike lovilci barvne energije upodobljenca, tako so moje risbe lovilci črtne energije upodobljenca. Ustvarjene so bile s silovito energijo selekcije, redukcije in likovne pozornosti najprej v osebnem spoznavanju (kogniciji), njihova razstavna instalacija pa je namenjena njihovemu prepoznavanju (rekogniciji).

Za ilustracijo povedanega vzemimo en sam kubični decimeter več ali manj amorfne (brezoblične) sipke zemljine, ki ni izoblikovana v kvader ali kroglo, ampak nas je zainteresirala, in jo najprej presejmo skozi mreže različnih gostot, od zelo redke do zelo fine. Potem te rezultate raztopimo v čisti, navadni vodi. Pa menjajmo topila, kakor smo menjavali presejalne mrežice. In tako naprej in tako dalje. Moje risbe pa so, kakor bi uporabili Colour Catchers lističe za pranje barvastega in črnega perila, ki preprečujejo prenos barv med pranjem, ohranjajo barve čiste in žive ter omogočajo mešano pranje različnih barvnih oblačil, kajti nase povlečejo višek barv ali tokrat črnine v vodi.

Kakšna je likovnost risbe. Aktualizacija razstave je, da sem jo koncipiral in pripravljal zelo dolgo, ne da bi vedel, da se pripravlja retrospektiva risb Iva Mršnika (1939) z naslovom Esenca v Ljubljani in Izoli 2026. Niti ni neposredne relacije do risb Zorana Didka (1910–1975). Gre preprosto za vseprisotnost risbe, ki je stalnica likovnega in ne nujno tudi vizualnega ustvarjanja. S stališča likovne teorije je vsem štirim orientacijam risbe skupna izbira aktivne črte pred medialno, če zanemarimo pasivno črto, kakor jih je opredeljeval Paul Klee (1879–1940). Potem motivika tihožitja, interiera, eksteriera in portreta, kakor diha in plimuje sam ustvarjalni ciklus. Potem obravnava slikovne ploskve v njeni konkretni maniri in strasti. Pa interferenca risbe s slikami istega avtorja, ko sta si slika in risba na videz celo podobni.

Kakšne risbe. Moje risbe so značajsko ves čas polarizirane med čisto linearnostjo in njihovo modelacijsko tvornostjo ter med njihovo notranjo persistenco in njihovim zunanjim konceptom. Kakor za slike tudi za risbe velja, da združujem semantični trikotnik znak–označenec–pomen in mimetični trikotnik slikar–model–slika. Rišem z razločnimi črtami na belem ozadju in njihovimi vsebinskimi ter motivnimi sondažami, oblikovnimi punktiranji, kontrastnimi sinkopami in občasno s pomenskimi oziroma znakovnimi paravani. Risbe zaznamujejo govorica jasnih potez svinčnika, poudarjena kontrastnost na obkrožujoči belini, sluten obris podob in vračanje k istemu modelu. Narisane so z energičnimi sivinskimi potezami risala kot subjektivno izražanje fenomena risarskega objekta na impresivno–ekspresivni način, na meji abstraktnega in prepoznavnega.

Alojz Konec, maj 2026

 

Alojz Konec (*1956, Brežice) je akademski slikar z diplomo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1983; profesorji: K. Meško, M. Šuštaršič, J. Bernik, J. Ciuha, Š. Planinc) in življenjsko kariero srednješolskega profesorja likovne umetnosti od leta 1987. Ob vzgojno‑izobraževalnem delu je ves čas opravljal ateljejsko delo do leta 2020, od takrat pa ob ateljejskem delu tudi poučuje. Skupinsko razstavlja od leta 1974 in samostojno od leta 1977 doma in po svetu ter je prejemnik mednarodnih nagrad in priznanj. Ukvarja se s slikarstvom v olju in akvarelu, grafiko, risbo ter pisanjem strokovnih umetnostnih in didaktičnih besedil. Je član Društva likovnih umetnikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja (DLUD), član Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) in Združenja Slovenski vizualni avtorji (SVA), častni član Društva likovnikov Brežice (DLB) ter povezan z IWS – International Watercolor Society. Živi in ustvarja v Sevnici.

Prvo desetletje avtorske kariere je bil aktiven konceptualist, nato pa se vse do danes izrazito posveča štafelajskemu slikarstvu. Obravnava fenomenologijo splošne in likovne stvarnosti skozi žanr oblik in tekstur iz narave ter človekovega bivalnega okolja, nastalih vselej po opazovanju. Zadnji dve leti v svoje razstavne postavitve uvaja instalacijski moment s pomensko orientiranimi slikami. Beleži 70 samostojnih in 417 skupinskih razstav, do projektne 71. razstave RISBE RISBE pa so neposredno vodile samostojne razstave: VI.DI v Galeriji Kocka Novo mesto (2020), OVIRE v Galeriji ZDSLU Ljubljana (2023), DIGITALNE MOTNJE v Galeriji Nove univerze Ljubljana (2023–2024), RISBE BARV v Galeriji Ulti Novo mesto (2024), SLEHERNIKI v Galeriji Krško (2025) in PARAVANI v Galeriji AQ Celje (2025).

 

 

Obrazstavna dejavnost: ogled razstave z avtorjem in likovna ustvarjalnica Digitalna risba.

(Koprodukcija DLUD in Galerija Kocka)