Damjana Stopar: Streaming Error

Streaming oz. live-streaming je na medmrežju aktualen pojav, za katerega je značilno pretakanje videa in zvoka v živo. Avtorica je navdih dobila v zamrznitvi slike kot posledice preobremenjenosti omrežja. V trenutku žive slike se zgodi zaustavitev in prekinitev, slika postane statična, zamrznjena in popačena. Platna v tehniki akrila je zato poimenovala Streaming error.

Obrazstavna dejavnost: ogled razstave z avtorico in likovna ustvarjalnica Tonsko slikanje portreta.

***

STREAMING ^{Damjane Stopar}

Francoski filozof in pisec Maurice Merleau-Ponty eksistencialno-fenomenološko obravnava percepcijo in slikarstvo. Izhaja iz svojega izvirnega koncepta telesa, s katerim preseže Descartesov kartezijanski dualizem ločenega človekovega nerazsežnostnega duha in njegovega trirazsežnostnega fizičnega telesa. Najprej povejmo, da refleksivna dimenzija zavesti pomeni neposredno dostopno, predrefleksivna pa neopaženo, zavestno živeto izkušnjo, katere se eksplicitno niti ne zavedamo. Merleau-Ponty uvede nov koncept vizualne percepcije, ko poudari pomen predrefleksivnega izkustva, zato je zanj percepcija telesni in ne prvenstveno duševni fenomen. Telo zanj ni nekaj abstraktnega, temveč živo, dejavno in spoznavajoče. Prav to pripisovanje spoznavne funkcije čutnemu izkustvu je ključno za njegovo obravnavo slikarstva. Slikarska praksa mu postane temeljna paradigma pri preučevanju vizualne percepcije oziroma predrefleksivnega izkustva. Naš temeljni stik s svetom je po njem predrefleksiven: živimo v svetu in na svetu brez ločevanja med seboj in svetom, med subjektom in objektom, saj je naše prvobitno zavedanje funkcija vseh čutov, še preden nastopi intelektualni proces. Husserlov »princip principov« nadomesti s tezo o »primatu percepcije« in tako intelektualizem, ki temelji na primatu zavesti, zamenja z novo filozofijo – filozofijo človekovega telesa. Merleau-Ponty govori o prevrednotenju znanstvenih domnev o svetu: poudarja živo perspektivo namesto geometrijske, vrača pomen slikarskemu delu kot gestualnemu in govorečemu subjektu, poudarja žive kvalitete vidnega sveta – barv in otipljivosti –, definira teorijo umetniške ustvarjalnosti kot zlitje sebstva in sveta ter zagovarja neredukcionistični pogled na umetnino.

Kot gledalca in tukaj pisca me spomin samodejno ponese k ameriški mesečni reviji Artforum, ki izhaja od leta 1962 in je ponujala zelo informirane ter navdihnjene kritike in analize najnovejših dogajanj v moderni in sodobni umetnosti. Imel sem jo naročeno in sem jo z veseljem prebiral v svojem strnjenem ustvarjalnem konceptualnem obdobju med letoma 1976 in 1986 oziroma v razstavnem konceptualnem obdobju 1977–1983. Asociacijo na Artforum razumem in doživljam kot kompliment slikarkinemu ciklusu Streaming.

Mnogo tega, kar je nakazano v Merleau-Pontyjevi filozofiji, se pretaka v ozadju slikarstva Damjane Stopar, katere ustvarjalnost poznam že dolgo. Lahko zatrdim, da je njena slikarska pot izrazito premočrtno usmerjena, kot bi jo strateško načrtovala že pred četrt stoletja – kot bi že od nekdaj vedela za svojo ustvarjalno pot. Že kot svežo diplomantko jo je izrazito zanimala fizična izkušnja barve: njeno precejanje skozi redko plastično mrežo, zlivanje barv v smislu marmoracije in šablonsko odtiskovanje. Ti postopki, skupaj s tonsko posterizacijo volumnov (tj. reduciranjem števila barv ali tonov v polni podobi), so zaznamovali tudi njeno nadaljnje raziskovanje in razvoj lastne likovne govorice ter osebnega likovnega profila. Kljub temu je prešla več notranjih razvojnih faz tosmiselnega slikanja: najprej polivanje (dripping) navidezno organskih tekstur, nato sestavljanje štirih platen okoli sredinske odprtine, zatem vnos figure – najprej črno-belih linorezov (nehote à la Anders Zorn), potem točkaste abstraktno-impresionistične slike, rastline s sencami čez teksture in končno slike z obrazi – celimi in kot nadzorovanimi »šumi« znotraj slikovne ploskve. Vzporedno s tem aktualnim streamingom je razvila še posterizirane velike ženske akte.

Platna poslikava v ležečem položaju – torej objektnem, ne iluzijskem. Uporablja barve, pravzaprav pigmente za beton in včasih akrilno emulzijo, od orodij pa mrežice in čopič, ki ji služi predvsem za mešanje barv. Vse navedeno je namenjeno razumevanju njenih slik, ne informacijski atraktivnosti. Slike gradi postopoma – sloj za slojem – in pozorno sledi njihovemu nastajanju, lastnim intervencijam in viziji. Njen ustvarjalni postopek je nedvomno procesualen in dolgotrajen, rezultira pa v estetsko izčiščenih, ubranih podobah z izrazito aktualno osebno in družbeno vsebino.

Najprej trčimo ob perceptivni pojav apofenije in njene specifične vrste – pareidolije –, ki nastopata v našem zaznavanju kot podzavestni, refleksni težnji: prva kot samodejno iskanje reda med naključnimi, navidez nesmiselnimi podatki, druga pa kot iskanje vsiljene smiselne razlage meglenega vizualnega dražljaja. Obe sta zelo prisotni v naši skupni izkušnji, še posebej apofenija, pareidolija pa nekoliko redkeje.

Kontekst apofenije in pareidolije ima pomembno vlogo tudi v našem miselnem raziskovanju. Decembra 2019 sem imel priložnost obiskati avstrijski Linz in znameniti muzej elektronike – tedaj edini tak na svetu. Ob vstopu v Ars Electronico, t. i. Muzej prihodnosti (od leta 2009), je bilo že v prvem prostoru, kjer prodajajo vstopnice, na visoki steni razstavljenih pet vrst po deset velikih obraznih slik oblakov na nebu, kjer se je takrat še učeča se umetna inteligenca učila prepoznavati slutene obraze – apofenije. Apofenijo torej očitno smatramo kot enega izmed inteligentnih postopkov.

Stoparjeva je človek sodobnega časa – v subjektivnem, družbenem in tehnološkem smislu. To svojo polnokrvno sodobnost vpleta v vsebinsko porajanje in oblikovno nastajanje slik, ki povsem referirajo na sodobni postmodernistični trenutek. Za svoje motivno orodje uporablja umetno inteligenco – generativnost ChatGPT-ja; podobe filtrira v programu Adobe Photoshop in včasih uporabi celo LCD-projektor za prenos risbe s kartona, vendar vse realizira v tradicionalni, unikatni, lastnoročno artikulirani likovni imaginaciji. Nenehno se sprašuje o družbeni, spletni in digitalni samopodobi neimenovanega posameznika ter o njegovih modificiranih čustvenih samopodobah. Princip dualnosti prepreda njeno likovno razmišljanje: z organskimi teksturami, ki jih ostro prelamljajo deli poosebljenih digitalnih obrazov; z naravnimi vzorci platane, ki jih kontrastno dopolnjujejo geometrijski segmenti črtnih kod; ista oseba – realna ali virtualna – se pojavlja v različnih čustvenih edicijah; doživljajsko izkustvo se sooča s predstavno imaginacijo; prisoten je diferenciran čas – sedaj in nekoč; konkretnost, objektnost drop and drip slike nasproti njeni pojavni iluziji; fizično, statično platno nasproti streamingu; streaming kot pretakanje vode v potoku (in pri slikanju tekstur tukaj) nasproti streamingu kot internetnemu pretakanju še nezaključenih vsebin (spletno generiranje, modificiranje in deljenje obraznih podob) ter live streamingu oziroma pretočnemu predvajanju na spletu v živo. Avtorica zajema v aktualni sedanjosti, se sprašuje o vrednotah podob in nam posreduje svoje umetniške pripovedi ter zaključke o tej sedanjosti.

Pravzaprav gre v vsej tej slikarski dualnosti za fenomen ogledala, tako značilnega za slikarstvo nasploh. Njena ogledala reflektirajo in izkrivljajo, dokumentirajo in razkrivajo podobe pod maskami. Konkretna taktilna izkušnja se zrcali v izbrani virtualnosti. Avtoričin navdih iz narave – iz lubja platane ali flore morskega dna – se kot anamorfoza zrcali v sociološki ravnini igre selfijev; virtualna resničnost pa se izkrivlja v ravnini slike. Vse fizično se ogleduje kot irealno, vse umišljeno pa se zrcali v avtorski tonski igri tekstur na platnu. Zaključimo lahko z vprašanjem, ki izhaja iz slikarskega opusa Streaming: ali gre za al pari – medsebojno zamenljiva ogledala, enako za enako –, kdo je komu ogledalo, oziroma kdo je realni model in kdo zgolj odslikava, iluzija, slika v ogledalu? Vse to pa je umetnici uspelo ujeti v mrežo trdne, klasične in tradicionalne estetike.

Alojz Konec, oktober 2025

1 Maurice Merleau-Ponty (1908–1961), francoski filozof in pisec
2 René Descartes (1596–1650), francoski filozof in naravoslovec
3 Edmund Husserl (1859–1938), nemški filozof
4 Anders Zorn (1860–1920), švedski slikar in grafik

(Koprodukcija DLUD in Galerija Kocka)