Nalaganje Dogodki
Zajčji nasip / Zečji nasip

Čejen Černić / Hrvaška, Slovenija, Litva / 2025 / 88 min / hrvaščina

Zgodba o prepovedani ljubezni na hrvaškem podeželju. Nagrada Kinotripove mladinske žirije na Liffu in štiri nagrade na festivalu v Pulju.

režija Čejen Černić, scenarij Tomislav Zajec, fotografija Marko Brdar, montaža Slaven Zečević, glasba Domas Strupinskas, zvok Julij Zornik, produkcija Ankica Jurić Tilić, Hrvoje Pervan, Dragan Jurić, koprodukcija Ieva Norvilienė, Aleš Pavlin, Andrej Štrito Tremora, igrajo Lav Novosel, Andrija Žunac, Leon Grgić, Franka Mikolaci, Tanja Smoje, Alma Prica, Filip Šovagović, Luka Baškarad, distribucija Fivia

festivali, nagrade Berlinale (svetovna premiera); Pulj (nagrada za najboljšo stransko moško vlogo, najboljšo glasbo, najboljši zvok, najboljši debi); Festival slovenskega filma; Liffe (nagrada Kinotripove mladinske žirije)

zgodba

V vasi, ki ji grozijo poplave, skrbno začrtano življenje mladega Marka vrže iz tira vrnitev prijatelja iz otroštva. Medtem ko vaščani postavljajo nasipe, da bi zavarovali svoje domove, Marko okoli sebe gradi zid, da bi se zaščitil pred lastnimi čustvi.

iz prve roke
»K zgodbi me je pritegnilo dejstvo, da sem jo že od samega začetka občutila kot izjemno osebno in domačo. V resnici se ukvarja z zelo univerzalnimi temami, ki jih na tak ali drugačen način poznamo vsi: ljubezen, hrepenenje, strahovi, človeška narava. Zame je ljubezen največja gonilna sila in z avtorskega vidika lahko rečem, da je ta film resnično dejanje ljubezni.«
– Čejen Černić

»Zakaj me je scenarij tako navdušil? Najprej, gre za zgodbo o prepovedani ljubezni, ki sem jo izkusila tudi sama, tako da sem se z njo lahko povezala. Potem, liki so bili napisani tako živo, da sem imela občutek, da bi se jih lahko dotaknila. Tomislav jih je napisal sijajno in zdelo se mi je, kot da vse te ljudi že poznam, kot da so del mojega življenja. Jasno pa mi je bilo tudi, da gre za pomembno zgodbo o ljubezni, strahu, LGBTQ+ skupnosti, pa tudi o povsem običajnih ljudeh, sprejemanju in razbijanju tabujev – za zgodbo, ki je univerzalna in jo je treba povedati. /…/ Na Hrvaškem je veliko vasi, ki jih vsako leto poplavi. Voda simbolizira emocije. Tako kot voda tudi čustva vedno najdejo svojo pot. Ni jih mogoče ustaviti. Če jih boš hotel ustaviti, bodo našla drugo pot, neki drug način, da se izlijejo. Nizki jezovi iz vreč peska, ki jih vidimo v filmu, so prva linija obrambe pred naraščajočo reko. V filmu predstavljajo realistično obrambo pred poplavami, obenem pa vsi glavni liki okoli sebe prav tako simbolno gradijo jezove, stene, prepreke. Marko jez gradi okoli sebe, njegova mama okoli družine, vsa vas oziroma skupnost pa pred stvarmi, ki jo ogrožajo. Svoje tradicionalne vrednote ščitijo pred progresivnim načinom razmišljanja. Vsi se pripravljajo na močno deževje, ki neizbežno prihaja. V filmu ves čas slišimo tudi radijske novice. Če pozorno poslušate, lahko ugotovite, da so novice napisane tako, da govorijo o odnosu med Markom in Slavenom. To je nekaj, česar med prvim ogledom morda ne ujamete. Tudi motiv zajcev je bil zame zelo pomemben, saj so divji zajci simbol svobode. Zanje je edini način življenja na svobodi. Če jih zapremo v kletko, bodo storili samomor. Podobno je tudi z ljudmi. Če svojega življenja ne moremo živeti svobodno, bomo umrli – morda ne fizično, zagotovo pa v našem duhu.« – Čejen Černić, iz intervjuja z Ano Šturm v Ekranu