V Galeriji Kocka predstavljamo projekt O krhkosti: Minljivost pogleda / Trajnost biti, ki so ga za Galerijo Kocka pripravile študentke 2. in 3. letnika smeri Unikatno oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) pod mentorstvom prof. mag. Tanje Pak,
Na ogled je do 24. aprila 2026.
Vljudno vabljeni.
GALERIJA KOCKA je odprta:
pon–pet: 7.00–21.00
sob: 16.00–21.00
Projekt O krhkosti: Minljivost pogleda / Trajnost biti, ki so ga za Galerijo Kocka pripravile študentke 2. in 3. letnika smeri Unikatno oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) pod mentorstvom prof. mag. Tanje Pak, raziskuje vprašanja krhkosti, minljivosti in trajnosti pogleda ter našega bivanja skozi umetniško prakso. Tematski okvir projekta omogoča, da se posamezne umetniške intervencije povežejo v skupno prostorsko in konceptualno izkušnjo, kjer se materialnost, prostor in čas srečujejo v refleksiji o biti.
Krhkost ni zgolj lastnost lomljivega; je temeljna struktura bivanja. Vsako bitje je umeščeno v čas, spremembo in končnost. Biti pomeni trajati, trajati v toku, ki hkrati omogoča in razkraja. Minljivost ni nekaj, kar bi se življenju pridružilo od zunaj, temveč njegova osnovna danost: vsak trenutek nosi sled že minulega in hkrati napoved svojega izginotja. Bivanje se tako razpira v razmiku med še ne in že ne več – prav tam pa nastajajo odnosi, dotiki in pomen.
Krhkost pomeni tudi odprtost – do drugega, do spremembe in do nepredvidljivega. Kaže se kot ranljivost telesa in zavesti, vendar ta ranljivost ni pomanjkljivost, temveč pogoj za intenzivnost izkušnje. Omogoča bližino, poglablja odnos in ustvarja prostor za pomen. Zavest o minljivosti zgosti doživljanje; omejenost časa mu daje težo, možnost izgube pa globino.
V tem kontekstu steklo deluje kot izrazit nosilec pomena. V svoji dvojnosti – kot trdno in hkrati lomljivo, kot prosojno in hkrati meja – uteleša prehodnost. Nastaja iz tekoče mase, ki se v določenem trenutku ustavi; vsak kos je ujeta sled preobrazbe. Njegova navidezna trdnost je vedno začasna, notranje napetosti lahko sprožijo prelom. Transparentnost omogoča pogled skozen, a obenem vzpostavlja razdaljo. Tako kot telo hkrati varuje in izpostavlja, tudi steklo nosi v sebi napetost med zaščito in odprtostjo.
Razbitje ne pomeni konca, temveč preoblikovanje. Fragmenti postanejo nova razmerja svetlobe, nova struktura pomena. Steklo zrcali prostor in opazovalca, razkraja pogled, ga lomi, plasti in včasih celo briše. Podaja podobe tam, kjer jih ni, in s tem odpira vprašanje resničnosti videnega. V tej izmuzljivosti se razkriva njegova bližina izkušnji bivanja: neulovljivo, spremenljivo, vedno v nastajanju.
Projekt raziskuje, kako se trajanje, spreminjanje pogleda in spomina ter izkušnja prehodnosti lahko artikulirajo v umetniški govorici. Krhkost in minljivost se ne vzpostavljata le kot vizualni kategoriji, temveč kot veččutna izkušnja. Nastaja prostor, ki spodbuja refleksijo – o čutnosti, etiki in družbenem, pa tudi o mestu človeka v času in prostoru.
Krhkost biti in krhkost stekla se tu prepletata na ontološki, eksistencialni, materialni in etični ravni. Stabilnost se razkriva kot začasna, vsak trenutek pa kot napetost med nastajanjem in razpadom. Steklo ne ponazarja krhkosti, temveč jo uteleša: v prosojnosti, lomljivosti in odsevu razkriva stalno izpostavljenost končnosti. Obiskovalec se tako sooči z lastno občutljivostjo, z ranljivostjo, ki ni šibkost, temveč pogoj izkušnje.
Ustvarjalke in ustvarjalce povezuje raziskovalni impulz, gibanje med znanim in neznanim, med realnim in poetičnim. Z avtorsko oblikovanimi deli vzpostavljajo pripovedi, odpirajo občutenja in sprožajo premike v zaznavanju. Projekt v Galeriji Kocka tako vzpostavlja prostor eksperimentalne in refleksivne umetniške izkušnje, ki prepleta individualne poetike z etičnimi, družbenimi in eksistencialnimi vprašanji – in odpira možnost soočenja z bistvenimi razsežnostmi bivanja.
prof. mag. Tanja Pak
