Večer z naslovom Umetnost desetih strun prinaša intimen in hkrati izrazito živ glasbeni dialog med dvema vrhunskima slovenskima glasbenikoma – kitaristom Mihaelom Hrustéljem in godalcem Marijanom Dovićem. V povsem akustičnem projektu, ki temelji na njunih avtorskih skladbah, se prepletajo vplivi džeza, latina in glasb sveta, ključni čar pa nastaja v spontanosti in improvizaciji. Deset strun tako zaživi kot prostor srečevanja, raziskovanja in pristne glasbene komunikacije.
Odgovarja Marijan Dović, The Art of Ten Strings
Kaj vas najbolj navdušuje pri delu z glasbo?
Improvizacija. Rad igram dobre izpisane parte, se razume, a najbolj vznemirljivi se mi zdijo improvizirani soli. Zares navdušujoča je zlasti improvizirana soigra z drugimi glasbeniki. Takrat ne veš čisto natanko, kaj se bo zgodilo, nekoliko tvegaš – a glasba zadiha povsem drugače.
Katere skladbe ali komadi so vam trenutno najbolj pri srcu?
Oh, tu je zelo širok razpon. Klasika – od renesančnih madrigalov, Bacha, ki ga redno poslušam in vadim njegove solo partite, do mojstrov komponirane glasbe 19. in 20. stoletja. Pa seveda jazz v vseh možnih oblikah, zadnje čase veliko poslušam genialnega Billa Evansa. Zanimajo me tudi »etno« stili na violini, vse od irske, romske, kubanske do afriške glasbe … zelo odvisno od razpoloženja.
Kako poteka priprava na nastope pred občinstvom?
Zame je ključen spokojen, umirjen dan – brez hitenja, s časom za poglobljeno vadenje, za kavo, dobro kosilo, ležanje v kadi. Potem dobra tonska vaja. Če je le mogoče, ne sme biti hektično, stresno.
Kako nastaja kemija med člani vaše zasedbe?
V zasedbi The Art of Ten Strings sva samo dva člana, jaz in kitarist Mihael. Kemija se je pojavila takoj, ko sva skupaj zaigrala prve takte. Vsaj z moje strani morda tudi zato, ker sem si od nekdaj želel delati s kitaristom, ki klasično kitaro igra na »neklasičen« način – z močnim ritmom in momenti improvizacije. Ujela sva se takoj, našla svoj »groove« in to še kar traja.
Katero delo v repertoarju imate najraje in zakaj?
Mislim, da nama je najljubša »Mala kraljična«, ena od mojih skladb, ker je zasnovana tako, da lahko v najboljši luči pokaževa svoje muzikalne, celo virtuozne plati, Mihael pa zraven še osupljivo perkusivno tehniko, kakršno pri kitaristih zelo redko srečamo.
Katere skladbe najbolj navdušujejo vaše občinstvo?
Igrava izključno lastno glasbo in ravno te dni sva dobila pošiljko cd-jev, ki sva je bila zelo vesela: najin prvi album The Art of Ten Strings. Na njem je deset skladb, vsak od naju jih je napisal pet. Na koncertu bova premierno predstavila cel album in vsak bo lahko presodil, kaj mu je všeč.
Kako bi opisali zvok vajine zasedbe z enim stavkom?
Gotovo je najin duo predvsem akustičen, intimen in komorni. Imava sicer nekaj radoživih skladb, a vseeno mislim, da je najin zvok pretežno refleksivno melanholičen.
Kaj si želite, da občinstvo odnese z vajinega nastopa na SGSM?
Z Mihaelom nama je skupna igra v velik užitek – vsaka izvedba neke skladbe prinese kak nov element, ki je tudi za naju presenečenje. Verjameva, da to igrivost lahko začutijo tudi poslušalci in v njej ravno tako uživajo.
Kdaj: sreda, 22. 4., ob 19.30
Kje: Evangeličanska cerkev Dobrega pastirja Novo mesto
