Občinstvo vas pozna predvsem kot igralko in komičarko. Kaj vam omogoča šanson, česar vam drugi odri ne?
Predolgo sem se otepala iskrenih vzpodbud bližnjih, ki vedo za mojo dolgoletno strast do klavirja in kako lepo zazveni, ko zraven kaj odpojem. Mnogi so me sicer lahko videli nastopati kot pianistko, vendar sem kasneje za potrebe gledališča to negovala samo kot improvizacije z glasbeno spremljavo ali oblikovanje songov za gledališče. Ni bilo zahtevno, saj imam to možnost, da se usedem za klavir in sama sestavim besedilo, melodijo ter si zaigram še spremljavo. Tokrat z menoj pridejo še trije izvrstni glasbeniki: kontrabasist, harmonikar in violinist!
Vaše avtorske pesmi pogosto izhajajo iz vsakdanjih situacij. Kje najpogosteje najdete navdih – v ljudeh, odnosih ali čisto običajnih pripetljajih?
Moje pesmi so kot jaz – pripovedujejo iskreno, lahko tudi pikro, zabavno, nekonvencionalno – vse to velja za šanson, ki je lahko zelo čustven, nežen, hkrati pa humoren, porogljiv. Od bolj melodičnih, skorajda radijskih komadov, pa do malce odštekanih skladb, lahko je zgolj izvajalec s svojim instrumentom, ali večja glasbena zasedba – vedno je rdeča nit, da je iskreno, osebno in posebno. Zato mi je šanson res ljub glasbeni žanr.
Leta 2023 ste predstavili prvenec V našem belem hodniku, pozneje pa navdušili tudi z Odo vodovodarju. Kako nastane šanson, ki je hkrati duhovit in čustven?
Pesem “V našem belem hodniku” izhaja iz opazovanja okolice, čisto navadnih reči, kako teče ritem v našem bloku. In nato sozvočja z mojim notranjim svetom. Pa v tekstu je iskrica, ki mi je strašno ljuba -takrat se mi je zdelo ganljivo, kako direktor selitvenega servisa premore več sočutja, kot sem ga bila deležna v preteklih dveh letih. In sem dala to v pesem! Za vodovodarje pa verjetno ne rabim izgubljati besed, kako so mojstri v izmikanju in ne-javljanju; pesem je in še vedno doživlja res lepe odzive občinstva, saj očitno zadane v točko, ki nas vse kdaj (pri)zadane. (smeh)
Koliko je v vaših pesmih avtobiografskega in koliko umetniške domišljije?
Predvsem je nekaj čarobnega, nękaj skrivnostnega v vsaki pesmi, pri šansonih izvajalci nismo nujno poznani pevci ali mogočni pripadniki glasbene industrije. Ta žanr zanima tiste, ki si upamo pomisliti globoko, ki nimamo pred sabo namena ustvariti velikega hita ali poletnega napeva za maturantske izlete, pa vendar je poriv isti, z glasbo ponesti svoje sporočilo v svet.
Znani ste po improvizaciji in izraziti odrski prezenci. Je tudi na glasbenem odru prostor za nepredvidljive trenutke?
Koncerti so seveda nekaj posebnega, saj jih povezujem sama in absolutno vedno rada najdem priložnost za kanček improvizacije. Tudi glasbeni kolegi so se že navadili, da lahko od večera pričakujejo … nepričakovano! Morda občinstvu privoščim celo, da bodo pri kakšni pesmi prevzeli “backvokale”, zakaj pa ne!
Kaj v vaš ustvarjalni svet prinese sodelovanje s Triom? Kako se vaše pesmi spremenijo, ko zaživijo z glasbeniki?
Če vam namignem, da je pesem Prva violina nastala v pičlih 25 urah po tem, ko sem violinista dejansko spoznala, potem si lahko predstavljate, da je ustvarjalna pot z mano prej zabaviščni vlakec kot pa pot skozi puščavo. Če damo metafore na stran, izvrstni glasbeniki, kot so moji sodelavci, znajo najti načine, da sleherna ideja za pesem zažari na način, ki je blizu meni in seveda vsak od njih doda še svoj košček v mozaik melodije. To je zame pravi smisel sodelovanja.
Kaj si želite, da bi poslušalci odnesli s koncerta?
Huh, ne bo le simbolično, lahko vam namignem, da s seboj prinesem tudi nekaj uporabnih darilc, ki sem jih dala izdelati ob izidu svojega prvenca Ciao, šanson! Nekaj srečnežev bo iz koncerta odšlo bogatejših ne le za lepo glasbeno izkušnjo, temveč tudi za elegantno rutico, dežnik, ali celo moj podpisan album!
Če bi morali nekoga, ki šansona še ne pozna, prepričati z enim samim stavkom: zakaj naj pride na vaš koncert?
Ker to ni šanson tipa -vlečemo-mačko-za-rep-in-poslušamo-javkanje-razočarane-gospodinje- temveč ušesu prijazno, kakovostno avtorsko slovensko pesem, več njih; vsekakor pa bomo glasbeni repertoar obogatili tudi z večnimi jazz standardi in kakšno zimzeleno slovensko popevko.
