Leta 2026 se na evropskih koncertnih odrih srečata dva izjemna predstavnika indijske klasične glasbe – sitarist Rohan Dasgupta in virtuoz na tablah ter skladatelj Pandit Udai Mazumdar – ki skupaj oblikujeta edinstveno glasbeno izkušnjo, zasidrano v tradiciji, a odprto sodobnemu poslušanju. Njuno dolgoletno sodelovanje, prepleteno z mojstrstvom, improvizacijo in globokim razumevanjem klasičnih oblik, se v tej turneji preobraža v poglobljeno zvočno popotovanje, ki poslušalca uvede v bogat svet rag in tal. Koncerti niso le nastopi, temveč tudi vstop v živo tradicijo indijske glasbene estetike, kjer se znanje prenaša skozi dialog, poslušanje in skupno ustvarjanje.
Kaj naredi indijsko klasično glasbo tako posebno in drugačno od zahodne glasbene tradicije?
Indijska klasična glasba je verjetno najdlje neprekinjeno ohranjena glasbena umetniška oblika na svetu. Skozi več tisočletij se je razvijala skozi globoke kulturne in filozofske spremembe, pri tem pa ohranila bistvo in čustveni duh svoje tradicije. Temelji predvsem na dveh ključnih elementih: melodiji in ritmu. Vendar pa se znotraj teh dveh dimenzij skriva izjemna globina in dovršenost, ki ji je težko najti primerjavo, saj z neverjetno natančnostjo izraža duhovno, intelektualno in čustveno bistvo indijske kulture.
Ker v indijski klasični glasbi ni harmonizacije ali akordične strukture, ki zaznamuje velik del zahodne glasbe, je razvila povsem edinstveno estetsko in intelektualno identiteto. Hkrati je globoko introspektivna in izredno virtuozna, saj od izvajalca zahteva ne le tehnično mojstrstvo, temveč tudi zelo razvit občutek za čustva, domišljijo, senzibilnost in spontanost. V njenem jedru je umetnost melodičnega in ritmičnega raziskovanja znotraj prefinjenih pravilnih okvirov rag in tal, kar omogoča neskončno ustvarjalnost in čustveno izražanje, hkrati pa ostaja globoko ukoreninjena v tradiciji.
Kakšno vlogo imata improvizacija in meditativnost v indijski klasični glasbi?
Rage, ki jih določajo značilne poti vzpenjanja in spuščanja melodije, se izražajo skozi prefinjene glasbene tone, imenovane svari. Vsak svar – posamezno in v medsebojnem odnosu – igra ključno vlogo pri ustvarjanju posebnega čustvenega estetskega doživetja. Ta čustva so globoko zasidrana v našem duhovnem bistvu in ko se uskladijo, lahko vodijo v trenutke transa in introspekcije. Rage so se razvijale skozi razmisleke globljega uma ter njegovo intimno opazovanje narave.
Nekaj meditativnega ni nujno počasno; meditativnost se skriva v odtenkih tonov, virtuoznosti in senzibilnosti izvajalca. Improvizacija v indijski klasični glasbi zato ni naključna – nosi čustveni namen. Globoko je ukoreninjena v duhovni tradiciji in jo vodi spontana melodična logika rage, ki je sama izraz globljega uma.
Kaj vas je osebno najbolj pritegnilo k indijski klasični glasbi in tej tradiciji?
Rodil sem se v glasbeni družini, moja mama pa je bila moja prva glasbena inspiracija. Moja starejša sestra je priznana pevka indijske klasične glasbe, tudi širša družina vključuje številne glasbene poznavalce in učenjake. Moj guru je moj stric, pri katerem sem se učil v tradicionalni guru-šišja parampari, kjer učenec živi z gurujem ter se uči skozi tesno, neprekinjeno opazovanje, vodenje in vsakodnevno sobivanje. Tudi moj bratranec je priznani igralec sitarja, s katerim sem v Sloveniji že nastopal v duetu.
Že od zgodnjih let sem imel privilegij biti v bližini velikih mojstrov in pomembnih osebnosti te umetniške oblike ter se učiti iz teh izkušenj. Zaradi vseh teh vplivov pravzaprav nikoli nisem posebej razmišljal, kaj me je najbolj pritegnilo h glasbi – bila je preprosto naravno okolje, v katerem sem odraščal.
Kako bi poslušalcem, ki se prvič srečujejo s sitarjem in tablo, opisali izkušnjo tega koncerta?
Indijska klasična glasba je večplastna umetniška oblika in v določenem smislu tudi stvar okusa, ki se razvija postopoma – podobno kot mnoge druge kompleksne umetniške forme. Osnovno razumevanje vedno pomaga pri globljem povezovanju z glasbo in njenem doživljanju, odprt um pa je bistven za nove poslušalce. Vendar verjamem, da moč in globina melodije pogosto govorita glasneje od razlage, tudi tistim, ki jo slišijo prvič.
Da bi bila glasba dostopnejša in bližja občinstvu, vsak koncert običajno začnem s kratkim uvodom, v katerem ponudim nekaj smernic za poslušanje in oblikovanje perspektive pred samim nastopom – kot neke vrste izobraževalni most za odprte poslušalce na Zahodu.
Kako slovensko občinstvo sprejema indijsko klasično glasbo in ali opažate kakšne posebne odzive?
Po mojih izkušnjah je slovensko občinstvo zelo odprto, radovedno in iskreno dovzetno. Poslušalci so spoštljivi in vključujoči, njihova koncertna kultura pa je podobna občinstvu zahodne klasične glasbe, kar je zame zelo dragocena izkušnja. V Indiji občinstvo pogosto spontano izraža navdušenje že med samim nastopom; v indijskem kontekstu lahko skozi trenutek odziva pogosto celo prepoznamo globino poslušanja – izkušen poslušalec se odzove prav v trenutku, ko sta izvajalec in občinstvo v skupnem glasbenem zavedanju.
Moji koncerti v prostorih, kot sta Cankarjev dom in Filharmonija, so v preteklosti prejeli izjemen odziv, kar je presenetilo tudi mene samega.
Kljub temu pa menim, da v Sloveniji še vedno manjka nekaj osnovnega razumevanja te umetniške oblike, zato sem se zavestno posvetil temu, da gradim mostove skozi izobraževalne in spremljevalne programe, predavanja, projekte za mlade v izobraževalnih ustanovah ter koncertne nastope. Tokrat želim te aktivnosti razširiti tudi v manjša mesta in bolj intimna koncertna okolja, da bi ustvaril bližjo in bolj poglobljeno izkušnjo poslušanja za ljudi, ki se s to glasbo srečujejo prvič.
Zakaj je pomembno ohranjati tradicionalne glasbene oblike v sodobnem in globalnem svetu?
To, kar danes imenujemo mainstream, se premika v širokih in prepoznavnih potezah. Je neposreden, hitro razumljiv in redko zahteva potrpežljivost. Ponuja tisto, kar je mogoče hitro prepoznati in zlahka sprejeti, oblikovano skozi ponavljanje, enostavnost in dostopnost. Pri tem se pogosto pojavi subtilna usmerjenost k videzu in prilagajanju temu, kar je že v gibanju. Globina sicer ni odsotna, vendar jo ljudje redkeje iščejo; izraznost začne bolj odmevati kot raziskovati. Takšna glasba učinkovito zapolni prostor, vendar ne nujno tudi globlje ravni človeka.
Nasprotno pa se nekatere oblike umetniškega izražanja razvijajo v svojem lastnem ritmu. Raga se ne razkrije v celoti takoj in ne zahteva pozornosti na silo. Odpira se postopoma, kot da čaka, da se poslušalec vanjo umiri. To lahko najdemo tudi v drugih umetniških oblikah – v literaturi, kjer pomen nastaja med vrsticami, ali v slikarstvu in filmu, kjer imajo tišina, mir in subtilnost večjo težo kot neposreden učinek.
Takšne oblike ne preplavijo poslušalca, temveč ga povabijo vase. Ne temeljijo zgolj na razkazovanju spretnosti, ampak na namenu, ki sega dlje – proti razmisleku, globini in tišji obliki doživljanja. Velik del sodobne glasbe stremi k neposrednosti, ustvarjen je za hiter učinek in prav tako hitro mine. Spretnost je lahko prisotna v izobilju, vendar brez globljega namena ostane na površini – impresivna, a minljiva.
Sčasoma takšni vzorci oblikujejo tudi naš način zaznavanja. Navadimo se neposrednosti in na to, da se vse razkrije takoj, zato lahko naše doživljanje umetnosti postane bolj navada kot pozorno poslušanje.
Da stopimo vsaj malo izven tega toka, potrebujemo drugačen način poslušanja – takšnega, ki opazi tisto, kar se poglablja skozi čas, ne pa le tistega, kar se pokaže v trenutku.
Ko se vrnemo v tok rage, se vrnemo tudi k počasnejšemu in bolj reflektivnemu načinu poslušanja. V njej ni nuje in ni potrebe po dokazovanju. Dovoli, da se zvok razvija sam od sebe – in s tem dovoli tudi poslušalcu, da ostane znotraj njega.
Kaj bi želeli, da obiskovalci odnesejo s koncerta Glasba Indije?
V zahodnem glasbenem prostoru nastopam že dve desetletji – po večini Evrope, Severni Ameriki ter delih Azije in skozi svojo glasbeno pot sem z občinstvom doživel mnogo čudovitih trenutkov. Pogosto sem videl ljudi, ki so koncert zapustili z občutkom notranjega zadovoljstva in ganjenosti, z globoko naklonjenostjo do Indije ter spoštljivo pozornostjo v svojem odzivu. Pogosto se pojavi občutek odkritja, kot da bi našli nov zaklad – globoka radovednost in vse večja ljubezen do te glasbe. Prav ti trenutki mi dajejo ogromno navdiha za nadaljnje delo.
Upam, da bomo tudi tukaj v Sloveniji skozi to serijo koncertov skupaj ustvarili podobne globoke in nepozabne trenutke.
