Opera in Novo mesto
Zanimivo je pogledati v zelo stare čase, ko je imelo gledališče – in še posebej glasbeno gledališče – izjemen pomen za nepismene in manj izobražene obiskovalce. Zanje je predstavljalo edini način za slikovito predstavitev zgodovinskih in literarnih idej. Prav zato, ker je bila ta predstavitev povezana s čustvenim doživljanjem vsebine, je omogočala globlje razumevanje in lažje pomnjenje.
Gledališča so bila od nekdaj značilna predvsem za večja in bogatejša mesta, medtem ko so operna gledališča praviloma rezervirana za nacionalna središča in pogosto sledijo nekakšnemu nacionalnemu interesu – čeprav bi se o zagotavljanju slednjega v slovenskem prostoru dalo razpravljati precej širše. Izhodišče delovanja Kulturnega centra Janeza Trdine znotraj Zavoda Novo mesto na področju glasbeno-gledališke produkcije je izjemno praktične narave. Izhaja iz temeljnega vprašanja:
»Zakaj Novomeščani ne bi imeli možnosti obiskovati glasbenega gledališča v svojem mestu in bi se morali za tovrstna doživetja voziti bodisi v Ljubljano bodisi v Zagreb?«
Prepričani smo namreč, da lahko vzgajamo občinstvo izključno tukaj – doma, kjer to občinstvo tudi živi in diha s svojim mestom.Ob zavedanju izobraževalne moči glasbeno-gledališke umetnosti, ki je bila omenjena v prvem delu tega zapisa, seveda danes ne moremo več govoriti o nepismeni ali neuki javnosti. Je pa dejstvo, da je sodobna publika – mladi in starejši – pogosto ujeta v svet kratkih, nekajsekundnih prizorov z družbenih omrežij in medijev. Pozornost postaja umetnost sama po sebi, saj nas digitalni motilci vzgajajo v neverjetni hitrosti. V luči teh dejstev je zato toliko bolj navdihujoče doživeti razprodano premiero in množično obiskane ponovitve. Zdi se, kot da današnje okolje v resnici pogreša pravo, živo umetnost – tisto, ki se napaja v antičnih idealih estetike, lepote in sporočilnosti, a obenem govori sodobnemu človeku.
Mesto, ki spet diha z umetnostjo
In prav to je čar nove novomeške zgodbe. Mesto se prebuja. V njem znova odzvanjajo arije, zbori, aplavzi – in predvsem ponos. Ponos, da imamo tudi v Novem mestu ljudi, ki ustvarjajo, poustvarjajo, sanjajo in verjamejo, da kultura ni le zabava, temveč duša kraja. Vsaka nova predstava je dokaz, da opera ni nekaj oddaljenega, temveč nekaj našega. In ko se ob koncu predstave dvorana dvigne na noge, ko se glasovi združijo v aplavzu, je jasno, da se tukaj dogaja nekaj pomembnega – da Novo mesto poje.
In naj poje še dolgo. Z močjo, ponosom in srcem, ki bije v ritmu umetnosti.
Aleš Makovac
Foto: Boštjan Pucelj
