Feri, Ditka – vajino glasbeno sodelovanje je zraslo iz poezije. Kaj je tisto, kar v Lainščkovi poeziji Ditko vedno znova nagovori?
Ditka: Feri zna zapisati verze, ki se zdijo lahkotno preprosti, a vedno povabijo v globino. Besede na nek čaroben način vselej postavi na pravo mesto, da se dotaknejo srca. To niso pesmi, ki jih prebereš enkrat, so pesmi, ki jih bereš in v njih vedno znova odkriješ ali bolje- začutiš – nekaj novega, kar se te dotakne. Vse to me vabi in navdihuje, da njegovi poeziji dodam glasbo in tako pesmi dobijo še dodatno dimenzijo.
Katere pesmi se občinstva na koncertih najbolj primejo – in zakaj prav te?
Ditka: Veliko je odvisno od občinstva. Včasih je le-to bolj umirjeno in tako najbolj zaresonirajo nežne balade, včasih pa je občinstvo bolj razigrano, željno petja in tako se najbolj primejo tiste pesmi, ki v bolj lahkotnih refrenih povabijo, da se publika aktivno vključi. Ena teh je gotovo naslovna pesem našega koncerta – Ljubim te, ljubim, ljubezen in pa brez izjeme ob njej tudi skladba Ne bodi kot drugi. Prav posebno moč ima recimo tudi novejša skladba “Sanje so večne”, pa čisto sveža pesem “Vila”, ki jo izvajam sama- povsem akustično ob kitari. Vsak koncert je v resnici edinstveni in tako je tudi pri skladbah, ki se v določenem večeru najbolj dotaknejo občinstva. Mislim, da je največ odvisno od energije, ki se zgodi v točno določenem trenutku.
»Ne bodi kot drugi«, »Bližina«, »Ne spreminjaj me«, »Ljubi me, kot sonce sije« … Katera od vajinih pesmi ima za vaju prav posebno zgodbo?
Feri: Skladba »Ne bodi kot drugi« stoji na začetku najinega sodelovanja in je torej tista, ki naju je združila. Zgodba se je začela tako, da je Ditkina mama pesem izrezala iz časopisa in jo doma nalepila na hladilnik. Ditkin oče Gorazd je pesem čez čas uglasbil, Ditka pa jo je zapela in mi poslala posnetek. Kmalu po tistem smo se tudi v živo spoznali in začeli skupaj nastopati. Včasih v šali rečem, da je bila ravno ta pesem tista prva, drobcena snežna kepa, ki se je nekje izpod Pece zakotalila po hribu in se je nato samo še večala. Med nami se je vse skupaj res zgodilo spontano in smo se morali sproti prilagajati na to, da je okoli nas vse več in več ljubiteljev naše ustvarjalnosti.
Ditka: Skoraj vsaka pesem, ki jo uglasbim, na nek način nosi svojo zgodbo, ali pa se ta zgradi, ko pesem zaživi tudi med poslušalci. Do navdiha čutim eno posebno spoštovanje in ga ne jemljem kot samoumevnega, prav zato mi je vsaka uglasbitev posebej izjemno dragocena.
Če bi izmed naštetih naslovov še sama izbrala enega, pa bi to bila pesem “Ljubi me, kot sonce sije”. Gre za poezijo, ki sem jo uglasbila istega večera, ko sem Ferija spoznala v živo in mi je dejal, da imam vso svobodo pri izbiri njegovih pesmi, da jih, če tako čutim, odenem v glasbo.
Je mogoče najlepše ljubezenske pesmi napisati tudi takrat, ko človek ni zaljubljen?
Feri: Vsak pesnik bi na to vprašanje verjetno odgovoril drugače. Pri meni je pesnjenje po eni strani povezano z iskanjem življenjskega smisla, po drugi pa z ustvarjanjem občutkov lepega. Še zmeraj sem radoveden. Še zmeraj se lahko čudim temu svetu in ga na nek trubadurski način opevam. Z drugimi besedami bi torej lahko dejal, da sem zaljubljen v življenje in tako v resnici ne poznam trenutkov, ko, kot pravite, človek ni zaljubljen.
Kaj lahko obiskovalci pričakujejo na koncertu – bolj intimen večer, večer za petje ali kombinacijo obojega?
Feri: Naš program, ki je, kot sem že dejal, nastal spontano, se je nekako tako oblikoval tudi na odru. Najprej je Ditka prihajala pet na moje literarne večere. Potem sem začel govoriti poezijo na njenih koncertih. Nastal je svojevrsten preplet poezije in glasbe, ki ga težko s čim primerjamo, saj pri nas ni veliko tovrstne ponudbe. Veseli smo, da se lahko tako mnogih na svoj način dotaknemo in zmeraj znova najdemo poslušalce, ki se znajo skupaj z nami prepustiti občutkom lepega.
Ditka: Feri je dobro dejal, da je to koncert, ki ga ne moremo primerjati s kakšnim drugim. Lahko pa rečemo, da gre za koncert, ki je bolj intimne narave in v prvi vrsti povabi, da poslušalec prisluhne sporočilno močnim besedilom skozi glasbeno interpretacijo. Vseeno pa so melodije dovolj spevne in tako prav na vsakem koncertu z občinstvom skupaj tudi pojemo. Koncert, katerega glavna teme je ljubezen, poteka v enem prijetnem enakomernem valovanju nežne in razigrane energije.
Zakaj bi morali obiskovalci ta večer preživeti z vama v živo?
Feri: Najraje nastopam v prostorih, kjer lahko tudi tiste v zadnjih vrstah vidim v obraz in jim pogledam v oči. V času najrazličnejših odtujitev in razhajanj, se mi zdijo taka srečanja in nastopi v živo še posebej dragoceni.
Ditka: Nič se ne more primerjati s koncertom v živo, saj se le takrat ustvari tista posebna in čarobna energija, ki zares lahko pusti pečat. V časih, kjer je vse več umetnega in narejenega, so takšni večeri, ki prinašajo pristno življenjsko energijo, še toliko bolj dragoceni. Sama najbolj uživam v celovečernih koncertih, ki dajo možnost, da se vzpostavi poseben stik s publiko. Všeč so mi tudi druženja po koncertih, kjer lahko svoje občinstvo še nekoliko bližje spoznam. Prav tak večer bo tudi v Novem mestu in zares se ga veselim.
