BEGIN:VCALENDAR
VERSION:2.0
PRODID:-//Kulturni center Janeza Trdine - ECPv6.15.12.1//NONSGML v1.0//EN
CALSCALE:GREGORIAN
METHOD:PUBLISH
X-ORIGINAL-URL:https://kcjt.si
X-WR-CALDESC:Dogodki za Kulturni center Janeza Trdine
REFRESH-INTERVAL;VALUE=DURATION:PT1H
X-Robots-Tag:noindex
X-PUBLISHED-TTL:PT1H
BEGIN:VTIMEZONE
TZID:Europe/Ljubljana
BEGIN:DAYLIGHT
TZOFFSETFROM:+0100
TZOFFSETTO:+0200
TZNAME:CEST
DTSTART:20230326T010000
END:DAYLIGHT
BEGIN:STANDARD
TZOFFSETFROM:+0200
TZOFFSETTO:+0100
TZNAME:CET
DTSTART:20231029T010000
END:STANDARD
BEGIN:DAYLIGHT
TZOFFSETFROM:+0100
TZOFFSETTO:+0200
TZNAME:CEST
DTSTART:20240331T010000
END:DAYLIGHT
BEGIN:STANDARD
TZOFFSETFROM:+0200
TZOFFSETTO:+0100
TZNAME:CET
DTSTART:20241027T010000
END:STANDARD
BEGIN:DAYLIGHT
TZOFFSETFROM:+0100
TZOFFSETTO:+0200
TZNAME:CEST
DTSTART:20250330T010000
END:DAYLIGHT
BEGIN:STANDARD
TZOFFSETFROM:+0200
TZOFFSETTO:+0100
TZNAME:CET
DTSTART:20251026T010000
END:STANDARD
BEGIN:DAYLIGHT
TZOFFSETFROM:+0100
TZOFFSETTO:+0200
TZNAME:CEST
DTSTART:20260329T010000
END:DAYLIGHT
BEGIN:STANDARD
TZOFFSETFROM:+0200
TZOFFSETTO:+0100
TZNAME:CET
DTSTART:20261025T010000
END:STANDARD
BEGIN:DAYLIGHT
TZOFFSETFROM:+0100
TZOFFSETTO:+0200
TZNAME:CEST
DTSTART:20270328T010000
END:DAYLIGHT
BEGIN:STANDARD
TZOFFSETFROM:+0200
TZOFFSETTO:+0100
TZNAME:CET
DTSTART:20271031T010000
END:STANDARD
END:VTIMEZONE
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20260427
DTEND;VALUE=DATE:20260511
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250826T114253Z
LAST-MODIFIED:20251008T135859Z
UID:10000379-1777248000-1778457599@kcjt.si
SUMMARY:Višja strokovna šola\, Program inženir medijske produkcije\, Ekonomska šola Novo mest: Generacije
DESCRIPTION:Razstava Generacije predstavlja plakate študentov programa Inženir medijske produkcije. Časovno so plakati nastajali od epidemije covida do današnjih dni. Čeprav gre za nabor plakatov za različne natečaje\, je opaziti nekaj prevladujočih dejavnikov\, kot sta vektorska grafika in orientiranost v minimalizem. Pod formalnim površjem plakatov pa se razkrivajo mlade osebe\, ki odraščajo v negotovo samostojnost epidemiološke\, gospodarske in geopolitične realnosti. \n  \nObrazstavna dejavnost: ogled razstave z mentorjem Igorjem Papežem in likovna ustvarjalnica Mala šola ustvarjanja plakata. \n  \n(Koprodukcija Zavod Prospectus in Galerija Kocka)
URL:https://kcjt.si/dogodek/visja-strokovna-sola-program-inzenir-medijske-produkcije-ekonomska-sola-novo-mesto-generacije-2/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:4. do 9. razred OŠ,srednje šole,Vizualna umetnost
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/GALERIJA-KOCKA_GENERACIJE_VITO_SAJE.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20260424
DTEND;VALUE=DATE:20260529
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250814T143414Z
LAST-MODIFIED:20260529T124129Z
UID:10000340-1776988800-1780012799@kcjt.si
SUMMARY:Višja strokovna šola\, Program inženir medijske produkcije\, Ekonomska šola Novo mesto: Generacije
DESCRIPTION:Razstava je nastala v sodelovanju z Zavodom Prospectus. Na prvi pogled bi razstavo Generacije lahko opisali kot izbor plakatov\, nastalih v zadnjih šestih letih. Vendar je pester nabor tem – od epidemioloških\, ekonomskih in geopolitičnih do socialnih in tehnoloških – vse prej kot suhoparen\, saj odraža izkušnje in razmisleke mladih ustvarjalcev. Razstava se kronološko začne s pandemijo. Figura z notranjo krajino\, ki hrepeneče gleda skozi okno\, avtorja Denisa Šlajpoha nazorno upodablja pandemično osamo ter mladostno iskanje lastnega mesta v družbi. Prav ta tema se ponavlja skozi dela različnih avtoric in avtorjev\, ne glede na razpisna izhodišča\, ki so najpogosteje obsegala človekove pravice\, ekologijo\, vključevanje manjšin\, socialno pravičnost\, posledice vojne in sovražni govor. V času študija so študentke in študenti skozi svoje plakate raziskovali\, kako si v okoliščinah\, na katere imajo le malo vpliva\, predstavljajo pot v samostojnost. Ta pot je pogosto prikazana kot negotova in polna tveganj. Kljub temu upodobitve osamljenosti\, tesnobe in negotovosti prežema tudi izrazit mladostni vitalizem. Večina plakatov je vektorskih. Vsebino podajajo na neposreden\, kot tudi diskreten način. Po pandemiji je slogovno prevladoval minimalizem\, v zadnjem obdobju pa vsebujejo več detajlov. Avtorice in avtorji razstavljenih plakatov so: Natalija Štefanič\, Domen Laznik\, Maja Hočevar\, Vesna Arih\, Živa Zajc\, Martin Štefanič\, Lara Komac\, Verica Lajkovič\, Denis Šlajpoh\, Vito Saje\, Juta Usenik\, Sara Pršina\, Eva Murn\, Nejc Žagar\, Eva Gačnik\, Latoja Drmaž\, Tjaša Vodopivec\, Sara Jerina\, Laura Omerzel\, Maša Stanič\, Oleksandr Mytrokhyn. \nIgor Papež \n  \n(Koprodukcija Zavod Prospectus in Galerija Kocka)
URL:https://kcjt.si/dogodek/visja-strokovna-sola-program-inzenir-medijske-produkcije-ekonomska-sola-novo-mesto-generacije/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:Galerija Kocka
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/GALERIJA-KOCKA_GENERACIJE_VITO_SAJE.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20260330
DTEND;VALUE=DATE:20260427
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250826T114241Z
LAST-MODIFIED:20251008T135844Z
UID:10000378-1774828800-1777247999@kcjt.si
SUMMARY:Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani: Med znanim in neznanim
DESCRIPTION:Galerija Kocka v sodelovanju s študenti 2. letnika Unikatnega oblikovanja na ALUO pri študiju oblikovanja in umetnosti v steklu pripravlja skupinski projekt prostorske postavitve\, v katerem bodo študenti in študentke zasnovali svojo lastno zgodbo in v njej raziskali potencial izražanja skozi steklo ter njegove sporočilne zmožnosti kot materiala v umetniškem izrazu. \n  \nUstvarjalke in ustvarjalce povezuje strast do odkrivanja\, potapljanja v druge svetove\, nenehno vznemirjenje lebdenja med znanim in neznanim\, med resničnostjo in poetiko. Z ustvarjenimi  deli nam pripovedujejo svoje zgodbe\, izražajo občutenja in vzbujajo v nas odzive in razmišljanja ter nas s tem nevede spreminjajo ali pa z uporabnimi izdelki vnašajo zgodbe in svetlobo v vsakdanje rituale. \n  \nObrazstavna dejavnost: ogled razstave z avtorjem in likovna ustvarjalnica Poslikava stekla. \n  \n(Koprodukcija ALUO in Galerija Kocka)
URL:https://kcjt.si/dogodek/akademija-za-likovno-umetnost-in-oblikovanje-univerze-v-ljubljani-med-znanim-in-neznanim-2/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:4. do 9. razred OŠ,srednje šole,Vizualna umetnost,vrtec in 1. do 3. razred OŠ
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/GALERIJA_KOCKA_ALUO_STEKLO_MED_ZNANIM_IN_NEZNANIM_01.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20260330
DTEND;VALUE=DATE:20260424
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250814T143308Z
LAST-MODIFIED:20260422T072006Z
UID:10000339-1774828800-1776988799@kcjt.si
SUMMARY:Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani; O krhkosti: Minljivost pogleda/Trajnost biti
DESCRIPTION:Akademija za likovno umetnost in oblikovanje (UL ALUO) in Galerija Kocka vabita na razstavo del študentk in študentov unikatnega oblikovanja z naslovom O krhkosti: Minljivost pogleda/Trajnost biti. Odprtje je bilo v ponedeljek\, 30. marca 2026\, ob 18.00\, v prostorih galerije\, Kulturni center Janeza Trdine\, Novi trg 5\, Novo mesto. \nGalerija Kocka je v sodelovanju s prof. mag. Tanjo Pak ter dodiplomskimi študentkami in študenti 2. in 3. letnika smeri Unikatno oblikovanje pripravila skupinski projekt prostorske postavitve\, v katerem so študenti skozi svoja avtorska dela izrazili individualne odzive na tematski okvir O krhkosti: minljivost pogleda / trajnost biti. Projekt je izhajal iz poglobljenega raziskovanja izraznih in sporočilnih potencialov stekla kot materiala\, pri čemer so preizpraševali njegove formalne\, simbolne in konceptualne razsežnosti v sodobnem umetniškem kontekstu. \n  \nAvtorice: Hana Renko\, Luna Humar\, Neli Colner. Tajša Kunstek\, Brina Režek\, Maja Logara\, Maja Miklavc \nMentorica: prof. mag. Tanja Pak \n  \nMentorica o razstavi: \nProjekt O krhkosti: Minljivost pogleda / Trajnost biti\, ki so ga za Galerijo Kocka pripravile študentke 2. in 3. letnika smeri Unikatno oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) pod mentorstvom prof. mag. Tanje Pak\, raziskuje vprašanja krhkosti\, minljivosti in trajnosti pogleda ter našega bivanja skozi umetniško prakso. Tematski okvir projekta omogoča\, da se posamezne umetniške intervencije povežejo v skupno prostorsko in konceptualno izkušnjo\, kjer se materialnost\, prostor in čas srečujejo v refleksiji o biti. \nKrhkost ni zgolj lastnost lomljivega; je temeljna struktura bivanja. Vsako bitje je umeščeno v čas\, spremembo in končnost. Biti pomeni trajati\, trajati v toku\, ki hkrati omogoča in razkraja. Minljivost ni nekaj\, kar bi se življenju pridružilo od zunaj\, temveč njegova osnovna danost: vsak trenutek nosi sled že minulega in hkrati napoved svojega izginotja. Bivanje se tako razpira v razmiku med še ne in že ne več – prav tam pa nastajajo odnosi\, dotiki in pomen. \nKrhkost pomeni tudi odprtost – do drugega\, do spremembe in do nepredvidljivega. Kaže se kot ranljivost telesa in zavesti\, vendar ta ranljivost ni pomanjkljivost\, temveč pogoj za intenzivnost izkušnje. Omogoča bližino\, poglablja odnos in ustvarja prostor za pomen. Zavest o minljivosti zgosti doživljanje; omejenost časa mu daje težo\, možnost izgube pa globino. \nV tem kontekstu steklo deluje kot izrazit nosilec pomena. V svoji dvojnosti – kot trdno in hkrati lomljivo\, kot prosojno in hkrati meja – uteleša prehodnost. Nastaja iz tekoče mase\, ki se v določenem trenutku ustavi; vsak kos je ujeta sled preobrazbe. Njegova navidezna trdnost je vedno začasna\, notranje napetosti lahko sprožijo prelom. Transparentnost omogoča pogled skozen\, a obenem vzpostavlja razdaljo. Tako kot telo hkrati varuje in izpostavlja\, tudi steklo nosi v sebi napetost med zaščito in odprtostjo. \nRazbitje ne pomeni konca\, temveč preoblikovanje. Fragmenti postanejo nova razmerja svetlobe\, nova struktura pomena. Steklo zrcali prostor in opazovalca\, razkraja pogled\, ga lomi\, plasti in včasih celo briše. Podaja podobe tam\, kjer jih ni\, in s tem odpira vprašanje resničnosti videnega. V tej izmuzljivosti se razkriva njegova bližina izkušnji bivanja: neulovljivo\, spremenljivo\, vedno v nastajanju. \nProjekt raziskuje\, kako se trajanje\, spreminjanje pogleda in spomina ter izkušnja prehodnosti lahko artikulirajo v umetniški govorici. Krhkost in minljivost se ne vzpostavljata le kot vizualni kategoriji\, temveč kot veččutna izkušnja. Nastaja prostor\, ki spodbuja refleksijo – o čutnosti\, etiki in družbenem\, pa tudi o mestu človeka v času in prostoru. \nKrhkost biti in krhkost stekla se tu prepletata na ontološki\, eksistencialni\, materialni in etični ravni. Stabilnost se razkriva kot začasna\, vsak trenutek pa kot napetost med nastajanjem in razpadom. Steklo ne ponazarja krhkosti\, temveč jo uteleša: v prosojnosti\, lomljivosti in odsevu razkriva stalno izpostavljenost končnosti. Obiskovalec se tako sooči z lastno občutljivostjo\, z ranljivostjo\, ki ni šibkost\, temveč pogoj izkušnje. \nUstvarjalke in ustvarjalce povezuje raziskovalni impulz\, gibanje med znanim in neznanim\, med realnim in poetičnim. Z avtorsko oblikovanimi deli vzpostavljajo pripovedi\, odpirajo občutenja in sprožajo premike v zaznavanju. Projekt v Galeriji Kocka tako vzpostavlja prostor eksperimentalne in refleksivne umetniške izkušnje\, ki prepleta individualne poetike z etičnimi\, družbenimi in eksistencialnimi vprašanji – in odpira možnost soočenja z bistvenimi razsežnostmi bivanja. \n  \n  \nKoprodukcija: UL ALUO in Galerija Kocka
URL:https://kcjt.si/dogodek/akademija-za-likovno-umetnost-in-oblikovanje-univerze-v-ljubljani-med-znanim-in-neznanim/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:Galerija Kocka
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/image00050-scaled.jpeg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20260208
DTEND;VALUE=DATE:20260329
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250826T114229Z
LAST-MODIFIED:20250826T131313Z
UID:10000377-1770508800-1774742399@kcjt.si
SUMMARY:Janko Orač
DESCRIPTION:Janko Orač ustvarja v polju slikarstva\, risbe\, grafike in prostorskih postavitev in je v svoji petinštiridesetletni karieri prejel številna priznanja doma in v tujini. Je eden najbolj prepoznanih slovenskih likovnih ustvarjalcev iz Novega mesta. \n  \nV Galeriji Kocka predstavlja svoje delo na področju slikarstva\, s katerim prepleta tudi svojo bogato grafično izraznost. Njegova dela izkazujejo suverenost in umetniško zrelost\, izraženo skozi izjemno kakovostne cikle. V razpetosti med slikarstvom in umetniško grafiko gradi dela z zanj značilnim rokopisom ritmičnega plastenja barv in barvnih nanosov na površino ter razvrščanja znakov in simbolov znotraj slikovnega polja pri gradnji in uravnoteženju kompozicijske celote. \n  \nObrazstavna dejavnost: ogled razstave in likovna ustvarjalnica Barvna sled/barvna monotipija z vodo in vodnimi barvami. Na delavnici bodo udeleženci ustvarjali odtise barv z uporabo vode in dotika. Tehnika monotipije spodbuja občutek za barvo\, gibanje\, opazovanje in čudenje nad naključjem. \n  \n(Produkcija Galerija Kocka)
URL:https://kcjt.si/dogodek/janko-orac-2/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:srednje šole,Vizualna umetnost,vrtec in 1. do 3. razred OŠ
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/GALERIJA_KOCKA_JANKO_ORAC-scaled.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20260205
DTEND;VALUE=DATE:20260328
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250814T143229Z
LAST-MODIFIED:20260305T071849Z
UID:10000338-1770249600-1774655999@kcjt.si
SUMMARY:Janko Orač: Časovne usedline
DESCRIPTION:Vljudno vabljeni.\n\n\nGALERIJA KOCKA je odprta:\npon–pet: 7.00–21.00\nsob: 16.00–21.00 ////\n\nSlikarstvo Janka Orača se razkriva kot prostor plastenja\, spomina in počasnega gledanja. Njegova dela ne nagovarjajo z neposredno podobo\, temveč z materialnostjo\, barvo in tišino\, v kateri se pomen razpira postopoma. Razstava v Galeriji Kocka prinaša nova slikarska platna\, tudi večje formate\, v katerih se srečujejo grafični odtis\, akrilna plast in oljna globina. \n  \n*** \nJanko Orač\, diplomirani slikar in univerzitetni specialist grafik\, je rojen 3. junija 1958 v Celju\, otroštvo pa je preživel v Zibiki. Leta 1997 je diplomiral na Šoli za risanje in slikanje\, visoki strokovni šoli v Ljubljani\, pri prof. Dušanu Kirbišu. Zaključil je podiplomski študij umetniške grafike na ALU v Zagrebu pri prof. Nevenki Arbanas ter pridobil naziv univerzitetni specialist grafik. \nNajobsežnejše preglede svojega zdaj že več kot petinštiridesetletnega ustvarjalnega dela je imel leta 1999 in 2008 v Galeriji Dolenjskega muzeja Novo mesto\, leta 2002 v Galeriji sodobne umetnosti v Celju\, leta 2011 v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu in leta 2018 pregledno razstavo grafik v Jakčevem domu\, Dolenjski muzej Novo mesto. Za svoja dela je prejel številna priznanja doma in v tujini. \nUstvarja na področju slikarstva\, risbe\, grafike in prostorskih postavitev. Med letoma 2003 in 2016 je bil likovni urednik revije Rast. Je avtor in ustanovitelj likovnih simpozijev Novomeški likovni dnevi\, Zibika – Tinsko in Valvasorjevi mednarodni grafični dnevi. \nŽivi in ustvarja v Novem mestu in Zibiki. Je član DLUD in ZDSLU. Vrsto let se udeležuje slikarskih kolonij in simpozijev po Sloveniji in v tujini (Hrvaška\, Poljska\, Avstrija\, Bosna in Hercegovina\, Španija). V zadnjih letih je bil gost številnih grafičnih bienalov in trienalov v tujini (Split\, Livno\, Bitola\, Varna\, Pariz\, Podgorica) ter drugih mednarodnih razstav. \n  \n*** \nGoran Milovanović: Slikarsko polje kot prostor časovnih usedlin \nUmetniška izraznost Janka Orača že desetletja vztraja v polju grafike in slikarstva\, kjer se njegov likovni jezik oblikuje skozi premišljeno plastenje in kjer dokončano umetniško delo ni trenutni izraz\, temveč rezultat dolgotrajnega procesa usedanja. Njegova dela ne izhajajo iz impulzivne geste\, temveč iz premišljenega\, skoraj meditativnega odnosa do slikovne površine\, ki jo avtor razume kot polje spomina\, materialnega časa in zaznavnega trajanja. Oračev opus se izogiba mimetični reprezentaciji\, a kljub temu ohranja tesno vez z izkušnjo narave – sicer ne kot neposrednim motivom\, temveč kot strukturnim in ritmičnim principom\, kjer občasno doda kakšen predmetni fragment\, ki ima narativno funkcijo znaka. Značilna večplastna gradnja slikovnega polja\, ki pogosto spominja na kolaž\, je ena temeljnih konstant njegovega ustvarjanja. Kolažiranje pri Oraču ni zgolj tehnični postopek ali formalni citat modernistične tradicije\, temveč način mišljenja gradnje slikovnega polja. Fragmenti\, nanosi\, praskanja\, prekrivanja in ponovna razkrivanja ustvarjajo vtis arheološke plastičnosti\, kjer posamezne sledi niso izbrisane\, temveč ostajajo prisotne kot usedline preteklih odločitev. Njegovih umetnin tako običajno ne beremo kot zaključene celote\, temveč kot polje napetosti med vidnim in skritim\, med prisotnostjo in odsotnostjo. Delujejo kot časovne zakladnice naplastenih usedlin in hkrati ponavljajoča se vez med Oračevimi cikli.\nPo uspešni veliki razstavi grafik na gradu Rajhenburg se Orač v začetku leta 2026 v Galeriji Kocka Kulturnega centra Janeza Trdine v Novem mestu ponovno predstavlja s slikarskimi platni\, tokrat prvič tudi z dvema večjima slikama dimenzij 180 × 250 cm. To je pri njegovi gradnji slikarske ploskve precej pomemben podatek – kar vemo\, da praviloma ne funkcionira –\, temveč predvsem za drugačne\, nove kompozicijske napetosti in notranji dialog elementov\, ki zgradijo sliko v zaključeno celoto. Čeprav tokrat ne moremo govoriti o izrazitem odstopanju barvne palete od zadnjih grafičnih ciklov\, pa vendar pride do različnih haptičnih izkušenj\, ki so plod različnih tehnik. Tukaj ne mislim zgolj na razliko med grafično in slikarsko tehniko\, temveč tokrat tudi na diference znotraj slikarskih tehnik\, ko Orač na določenih platnih namesto zanj običajnih akrilnih barv ustvarja z oljnimi barvami. Gradnja slikovnega polja se bistveno spreminja glede na uporabljeni medij\, vendar Orač pri tem ostaja zvest osnovni logiki plastenja\, fragmentaciji in postopkovnemu toku zavesti. Razlike med grafičnimi tehnikami\, akrilom na platnu in najnovejšimi oljnimi slikami v oranžnem ciklu niso zgolj tehnične\, temveč zadevajo različno razumevanje prostora\, časa in materialnosti podobe. V grafičnih tehnikah je slikovno polje zgrajeno iz odtisa\, podoba nastaja posredno\, prek matrice\, kar pomeni\, da je že v izhodišču zaznamovana z distanco\, z zamikom med gesto in rezultatom. Prostor je tu praviloma plitev\, pogosto izključuje perspektivo\, strukturiran je z mrežami\, rastri in linearnimi zapisi\, ki izhajajo iz logike reprodukcije. Slikovno polje deluje kot sled pritiska\, sled orodja\, sled ponovitve. Pri akrilu na platnu se logika odtisa umakne logiki plasti. Barva se nanaša neposredno\, hitro in v zaporedjih\, ki dopuščajo prekrivanje\, brisanje in ponovno vpisovanje. Akrilno slikovno polje je bolj odprto\, bolj dinamično\, hkrati pa manj zadržano\, saj se barva hitro suši\, poteza ostaja vidna\, gesto je težje umakniti ali zabrisati. Prostor se tu ne gradi več skozi tehnično distanco\, temveč skozi fizično prisotnost geste. Kolažni elementi\, risba in fragmenti mrež vstopajo v sliko kot enakovredni akterji\, ki razpirajo slikovno polje navzven\, proti robu\, proti površini platna kot objekta. V zadnjem oranžnem ciklu\, izvedenem pretežno v oljni tehniki\, pa pride do opaznega premika v razumevanju slikovnega polja. Olje omogoča počasnost\, zadržanost in notranjo modulacijo barvne mase. Barva ni več zgolj plast\, temveč globina\, ki se gradi skozi čas. Oranžna ne deluje kot ekspresivni poudarek\, temveč kot polje atmosfere\, v katerem se geste umirijo\, robovi zmehčajo\, sledi pa se skoraj raztopijo v barvni snovi. Slikovno polje postane bolj zaprto\, bolj kontemplativno\, manj naplasteno v prostorskem smislu\, a bogatejše v notranji napetosti. V ospredje stopijo številni detajli\, ki na nas delujejo kot počasno nalaganje časa v barvo. V tem razponu med grafičnim odtisom\, akrilno plastjo in oljno globino se razkrije bistvena značilnost Oračevih del\, kjer slikovno polje ni nikoli zgolj nosilec motiva\, temveč prostor\, kjer se medij sam reflektira. Vsaka tehnika ne prinese le novega videza\, temveč novo ontologijo podobe – novo razmerje med površino\, prostorom in gledalčevo izkušnjo.\nOb prvem pogledu na razstavljena dela se nam zdi ključen Oračev odnos do barve. Bela\, modra in topla oranžna barvna polja\, ki se pojavljajo na razstavi\, ne delujejo kot izrazni kontrasti v klasičnem smislu\, temveč kot različni registri zaznave in razpoloženja. Bela v njegovih delih ni praznina\, temveč prostor kontemplacije\, ki pa je ne dojemamo kot nevtralno ozadje\, temveč aktivno površino\, ki vase absorbira svetlobo in jo hkrati razprši nazaj v prostor. V belih slikah je prostor pogosto brez jasno določljive globine\, a prav zato deluje odprto\, skoraj brezčasno. Sloji bele barve\, ki se med seboj komaj zaznavno razlikujejo\, ustvarjajo subtilne vibracije\, zaradi katerih slika nikoli ne obstane v statičnem ravnovesju. Modra barvna polja delujejo drugače. V njih se slikarski prostor zgosti in izrazito poglobi\, plastenje postane bolj otipljivo\, sledi preteklih nanosov pa izrazitejše. Modrina pri Oraču pogosto evocira nočne ali vodne prostore\, vendar brez neposredne ikonografije. Gre za barvo\, ki v sebi nosi občutek razdalje in kontemplacije\, hkrati pa omogoča izrazito raziskovanje tonskih prehodov in razlik v teksturi. V teh delih se še posebej jasno pokaže avtorjev interes za ritmično strukturiranje slikovne površine\, kjer se horizontalni ali vertikalni pasovi\, fragmenti in znaki sestavljajo v uravnoteženo\, a nikoli povsem zaključeno kompozicijo. Karakterno mirne in meditativne nočne atmosfere Orač\, podobno kot v grafičnih ciklih\, dodatno opredeli z naslovi del\, ki jih poimenuje Nocturno\, kar je – tudi tukaj – neposredna\, a kompleksna prispodoba nočne krajine. Topli oranžni toni\, ki na razstavi delujejo kot kontrapunkt belim in modrim slikam\, vnašajo v Oračev opus dodatno dimenzijo telesnosti in energije. Ti barvni poudarki niso eruptivni v ekspresionističnem smislu\, temveč delujejo kot notranje žarišče slike\, kot zgoščena energijska točka spomina ali izkušnje\, zaobjeta tudi z naslovom Žarjenje. Oranžna barva se pogosto pojavi v prekritih\, delno zabrisanih nanosih\, kar ji odvzema dekorativnost in jo postavlja v vlogo nosilke notranje napetosti.\nPri tokrat razstavljenih Oračevih delih bi rad opozoril še na en pomemben moment. V nekaterih slikah umetnik v slikovno polje vpeljuje strukture mrež\, kar je v zgodovinskem kontekstu slikarstva precej pomembna forma. V zgodovini modernizma je mreža delovala kot figura avtonomije\, brezčasnosti in samoreferenčnosti slike. Z njo se je v svojih tekstih poglobljeno ukvarjala predvsem Rosalind Krauss (zelo pomemben je njen esej Grids iz leta 1979)\, ki je mrežo opredelila kot emblem modernističnega mita o zaprtosti umetniškega dela vase\, o njegovi domnevni neodvisnosti od sveta in zgodovine. Pri Oraču mreža sicer izgubi status univerzalnega modernističnega znaka in se vzpostavi kot fragmentarna struktura – fragment\, ki ni razumljen kot kompozicijski skelet\, temveč kot materialna sled postopka. Mreža tu ni nosilec reda\, temveč ostanek tehnološkega spomina\, ki izhaja iz avtorjevega grafičnega ozadja\, kjer raster in mreža nista abstraktni shemi\, temveč fizična pogoja nastanka podobe. Mreža deluje kot nekakšen shematski koordinatni sistem tudi v dialogu z Oračevimi kolažnimi elementi\, saj razkriva sestavljenost in heterogenost slikovne površine. Fragmenti mrež se pojavljajo kot prekriti ali delno izbrisani znaki\, ki ne strukturirajo geometrijskega prostora v klasičnem smislu\, temveč ga poudarjajo skozi plastenje\, prekrivanje in prehajanje materialov. Ta se nadgrajuje tudi v dialogu z risbo\, ki se pri Oraču pogosto pojavlja kot zapis\, sled ali skoraj pisemski znak\, saj mreža vzpostavlja napetost med sistemom in gesto. Risba vstopa v prostor kot izraz notranjega impulza\, mreža pa kot sled omejitve\, ki je bila presežena\, a nikoli povsem izbrisana. Tako se slikovno polje vzpostavlja kot prostor pogajanja med svobodo in strukturo\, med intuitivnim in tehnološkim\, med organskim in konstruiranim. Pomemben element njegovega slikarstva tako ostajajo risarski in znakovni posegi\, ki se pojavljajo bodisi kot vrisane linije bodisi kot kolažirani fragmenti. Ti elementi ne funkcionirajo zgolj kot simboli v klasičnem pomenu\, temveč kot sledi gest\, zapisi misli ali fragmenti notranjih podob. Njihova vloga ni narativna\, temveč strukturna\, saj pomagajo artikulirati slikovno polje in vzpostavljajo ritem\, ki vodi gledalčevo zaznavo po površini platna.\nSlikarstvo Janka Orača se tako umešča v tradicijo slovenskega povojnega modernizma\, kjer je seveda moč zaznati avtorjevo izrazito osebno poetiko. Njegov odnos do modernistične dediščine ni nostalgičen\, temveč reflektiran. Orač ne sledi aktualnim trendom\, temveč razvija lasten\, notranje konsistenten sistem\, v katerem ima vsaka slika svoje mesto znotraj širšega\, dolgoročnega procesa. Razstava v Galeriji Kocka tako ne predstavlja prelomnice\, temveč logično nadaljevanje poti\, ki jo umetnik gradi že desetletja. Pred nami je slikarski opus\, ki zahteva počasno gledanje in odprtost za subtilne premike\, za skoraj nevidne razlike med plastmi in toni. V tem vztrajanju pri tišini\, materialnosti in kontemplativni izkušnji se Oračev slikarski svet razkriva kot prostor\, kjer slika ponovno postane prostor mišljenja – ne kot razlaga sveta\, temveč kot njegova zgoščena\, občutena prisotnost. Oračev slikarski opus gledalca namreč ne nagovarja skozi golo reprezentacijo ali narativ\, temveč skozi izkušnjo zaznave\, materialnosti in časa. Slike se vzpostavljajo kot odprt proces\, kot polje odnosov\, v katerem se pomen ne razkrije v celoti\, temveč se postopoma izrisuje skozi plastenje\, sled in tišino površine. V tem vztrajanju pri poglobljenosti\, fragmentu in materialni prisotnosti Oračev opus zavestno ne deluje kot komentar sveta\, temveč kot njegova zgoščena\, čutno izkušena forma\, ki odraža mir in spokojnost. \n  \n  \nObrazstavna dejavnost: ogled razstave in likovna ustvarjalnica Barvna sled/barvna monotipija z vodo in vodnimi barvami. Na delavnici bodo udeleženci ustvarjali odtise barv z uporabo vode in dotika. Tehnika monotipije spodbuja občutek za barvo\, gibanje\, opazovanje in čudenje nad naključjem. \n  \n(Produkcija Galerija Kocka)
URL:https://kcjt.si/dogodek/janko-orac/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:Galerija Kocka
ATTACH;FMTTYPE=image/webp:https://kcjt.si/wp-content/uploads/JANKO_ORAC_www-1111.webp
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20260114
DTEND;VALUE=DATE:20260204
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250814T143116Z
LAST-MODIFIED:20260212T090904Z
UID:10000337-1768348800-1770163199@kcjt.si
SUMMARY:Mladi likovni talenti
DESCRIPTION:MLADI LIKOVNI TALENTI 2026 \nProdukcija: Zavod Novo mesto / Galerija Kocka\nVodja projekta: Sandra Hrovat\nStrokovna komisija 2026: Alojz Konec (predsednik)\, Janko Orač (član)\, Andreja Schwenner (članica) \nIzidi razpisa: \n1. NAGRADA\nVLADIMIR KOSENCHUK\, 2. l.\nEKONOMSKA ŠOLA NOVO MESTO – Medijski tehnik\nMentorica: Tamara Rifelj \nIz obrazložitve komisije: Za enovit nastop\, izpiljenost osebnega izraza\, risarsko preciznost izdelave in baročnost svetlobnega vzdušja. Prepriča gledalca že na prvi pogled. Docela se predaja risbi in najde izvirno perpektivo analognega ustvarjanja. \n2. NAGRADA\nPOLINA HUBENKO\, 1. l.\nŠOLSKI CENTER NOVO MESTO – Srednja zdravstvena in kemijska šola\nMentorica: Bojana Cvejić Zagorc \nIz obrazložitve komisije: Blesti s svojimi barvnimi tihožitji in lepo sledi zgodovinskim neoklasicističnim vzorom. Občuti in vzpostavi kompozicijska ravnovesja med podrobnostmi in celoto. Slika doživeto in ujema trenutke svetlobe. \n3. NAGRADA\nEVITA PAVŠIČ\, 8. r.\nOŠ LOKA ČRNOMELJ\nMentorica: Špela Vraničar \nIz obrazložitve komisije: Izstopa generacijsko in metiersko s suverenim upodabljanjem kar na platno. Občuti kompozicijo\, proporce in svetlobno-barvno govorico. Iz upodabljanja je izšla že z likovno pripovednostjo. \nPOSEBNO PRIZNANJE\nSARA PETRINA\, 9. r.\nOŠ ŠMIHEL\nMentorica: Anica Klobučar \nIz obrazložitve komisije: Uspešno razvija svoje avtorstvo s posebnim posluhom za barvno ubranost in oblike ter popartistično grandioznostjo. \nPOSEBNO PRIZNANJE\nNIKA NOVAK\, 3. l.\nGIMNAZIJA NOVO MESTO\nMentorica: Jasmina Žagar \nIz obrazložitve komisije: Briljira s svojo izdelano risbo in s svojimi upodobitvami živali in rastlin ustvarja prepričljive telesno-prostorske sugestije. \nPOSEBNO PRIZNANJE\nGAŠPER GIODANI\, 1. l.\nEKONOMSKA ŠOLA NOVO MESTO – Ekonomska gimnazija\nMentorica: Jasmina Žagar \nIz obrazložitve komisije: Na platnu uspešno lovi svetlobo in temo romantičnih pejsažov z navdušenjem in posebno močjo realistične iluzije. \nPOSEBNO PRIZNANJE\nAJDA KAMBIČ\, 4. l.\nŠOLSKI CENTER NOVO MESTO – Srednja gradbena\, lesarska in vzgojiteljska šola\nMentorica: Aleksandra Matjašič \nIz obrazložitve komisije: Obvlada skrajnosti realizma in fantazije v prefinjeni tonski in svetlobni slikarski govorici ter odpira svojstvene svetove. \nPOSEBNO PRIZNANJE\nJANA GOLE\, 1. l.\nŠOLSKI CENTER NOVO MESTO – Srednja zdravstvena in kemijska šola\nMentorica: Bojana Cvejić Zagorc \nIz obrazložitve komisije: Prepriča z jasnostjo svojih upodobitev iz minucioznega živalskega sveta v poudarjenih barvah in čisti kompoziciji. \n  \n**** \nLetos se je na naš razpis odzvalo kar 12 šol\, ki predstavljajo 22 nadarjenih učencev in dijakov. \nNjihovo ustvarjalnost in likovni izraz predstavljamo z dvema skrbno izbranima deloma iz bogatega nabora izdelkov\, prispelih na razpis. \n  \nOŠ ŠKOCJAN\nMentorica: Daniela Zupan Dežman\nEMA OMAN\, 6. r.\nTAJA ANDREJČIČ\, 6. r. \nOŠ GRM\nMentor: Uroš Strugar\nARIELA PAPEŽ\, 8. r.\nTAYA ILENIČ\, 7. r. \nOŠ LOKA ČRNOMELJ\nMentorica: Špela Vraničar\nEVITA PAVŠIČ\, 8. r.\nKLARA VARDIJAN\, 8. r. \nOŠ STOPIČE\nMentorica: Mateja Hočevar\nŽANA BRULC\, 9. r. \nOŠ VAVTA VAS\nMentorica: Vladimira Brudar\nULA ŽABKAR\, 9. r.\nTIANA KRAMARŠIČ\, 9. r. \nOŠ ŠMIHEL\nMentorica: Anica Klobučar\nSARA PETRINA\, 9. r.\nMILENA KOJIĆ\, 9. r. \nGRM NOVO MESTO – Center za biotehniko in turizem\nMentorica: Maja Mlakar\nLAURA ŽBOGAR\, 3. l.\nEMA GRUBIČ\, 1. l. \nEKONOMSKA ŠOLA NOVO MESTO – Ekonomska gimnazija\nMentorica: Jasmina Žagar\nGAŠPER GIODANI\, 1. l. \nGIMNAZIJA NOVO MESTO\nMentorica: Jasmina Žagar\nMAJA BOBNAR\, 3. l.\nNIKA NOVAK\, 3. l. \nEKONOMSKA ŠOLA NOVO MESTO – Medijski tehnik\nMentorica: Tamara Rifelj\nVLADIMIR KOSENCHUK\, 2. l.\nANJA ARH\, 2. l. \nŠOLSKI CENTER NOVO MESTO – Srednja gradbena\, lesarska in vzgojiteljska šola\nMentorica: Aleksandra Matjašič\nAJDA KAMBIČ\, 4. l. \nŠOLSKI CENTER NOVO MESTO – Srednja zdravstvena in kemijska šola\nMentorica: Bojana Cvejić Zagorc\nJANA GOLE\, 1. l.\nPOLINA HUBENKO\, 1. l.\nLARA HUTEVEC\, 3. l. \n  \n**** \nTudi v šolskem letu 2025/2026 vabimo k sodelovanju osnovne in srednje šole jugovzhodne regije. Z razpisom Mladi likovni talenti predstavljamo nabor likovnih del učencev in dijakov po izboru likovnih pedagogov\, najboljše tri opuse pa po izboru strokovne žirije tudi nagradimo. \n  \nZ razpisom in razstavo želimo mladim odpirati razstavni prostor\, jim nuditi podporo pri njihovem ustvarjanju ter jih s strokovnim mnenjem komisije spodbudno pospremiti na nadaljnjo umetniško pot. Razstava je del projekta\, ki poteka v partnerstvu med vzgojno-izobraževalnih ustanovami v Mestni občini Novo mesto in Galerijo Kocka. \n  \nSpoštovani likovni pedagogi\, prosimo vas za sodelovanje tako\, da po lastni presoji izberete učence\, ki izstopajo po talentu na področju celostnega likovnega ustvarjanja. \nZa razstavo v Galeriji Kocka lahko vsak likovni pedagog prijavi 2 učenca ali 2 učenki oz. 2 dijaka ali 2 dijakinji z najmanj petimi in največ desetimi deli. \n  \nIzbrana 2D-likovna dela (risbe\, slike\, grafike\, kolaži\, stripi\, grafično oblikovanje\, fotografija) kot tudi 3D-kiparska dela\, ustvarjena v šoli\, doma ali na različnih delavnicah in tečajih\, pošljete ali prinesete v Kulturni center Janeza Trdine. \n  \nRok za oddajo posameznih zbranih likovnih del učencev in dijakov je 9. 1. 2026. \nPrispela dela bodo razstavljena v Galeriji Kocka od 14. 1. do 3. 2. 2026. \n  \n(Produkcija. Zavod Novo mesto / Galerija Kocka)
URL:https://kcjt.si/dogodek/mladi-likovni-talenti-3/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:Galerija Kocka
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/PLAKAT_MLADI_LIKOVNI_TALENTI_2026.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20251218
DTEND;VALUE=DATE:20260113
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250814T143028Z
LAST-MODIFIED:20251219T091550Z
UID:10000336-1766016000-1768262399@kcjt.si
SUMMARY:DLUD / Društvo likovnih umetnikov Dolenjske\, Bele krajine in Posavja: 11. Novoletnica 2025/2026
DESCRIPTION:11. NOVOLETNICAGalerija Kocka / Novo mesto18. 12. 2025–12. 1. 2026PON–PET 7.00–21.00 & SOB 16.00–21.00 \n11. NOVOLETNICA / DLUD \nNa ogled je štirinajsta\, to je zadnja letošnja razstava DLUD\, Društva likovnih umetnikov Dolenjske\, Bele krajine in Posavja – 11. Novoletnico. Letošnja Novoletnica je prva doslej v celoti povsem revijalna razstava letnika 2025. Sodobna digitalna tehnologija in aktualni oblikovni koncept kataloga omogočata pregleden in jasen vpogled v razstavo kot celoto skozi reprodukcije del v prirejenih velikostnih proporcih. \nLahko povzamemo\, da so avtorji letos za predstavitev svojih letnih dosežkov sami izbrali več kot polovico figuralnih del. Ta tvorijo zanimiv preplet z abstraktno likovno govorico nekaterih del ter se na več mestih celo povezujejo v konglomerate abstrakcije in figuralike. Še vedno precej pestra razstavna celota na svoj način žari umetnostnozgodovinsko komunikacijo ambivalentnih oznak modernizma in postmodernizma. Išče namreč rešitve tradicionalnih slikarskih vrednot\, hkrati pa izpostavlja individualne likovne vrednote kot avtorske izhode oziroma osebne likovne poetike. Večinsko je zastopano slikarstvo\, manjšinsko grafika\, druga likovna področja pa so odsotna. \nRazstava hkrati predstavlja celovit pregled in revizijo društvenega dogajanja ter ustvarjanja v iztekajočem se letu. Letos je društvo v svoje vrste sprejelo novo članico\, na več likovnih področjih aktivno akademsko slikarko Simono Čudovan\, tako da zdaj šteje že dvaintrideset članov. Na razstavi jih sodeluje petnajst\, kar predstavlja razstavno lice zaokroženih sedeminštirideset odstotkov društvenega likovnega obraza\, kar je približno primerljivo s splošnim odzivom javnosti pri nas. \nRazstavljajo: Simona Čudovan\, Martina Hegediš\, Mateja Kavčič\, Kiki Klimt\, Alojz Konec\, Jožica Medle\, Nataša Mirtič\, Janko Orač\, Igor Papež\, Marija Rus\, Andreja Schwenner\, Damjana Stopar\, Nina Tomšič Polegek\, Alenka Venišnik\, Uroš Weinberger. \nŽe drugič zapored so podelili društveno častno Didkovo nagrado in Didkovo priznanje. V skladu z aktualnim statutom Društva DLUD je bila zanju letos imenovana tričlanska komisija\, sestavljena iz dveh društvenih članov in umetnostne zgodovinarke kot zunanje članice. Tako so umetnostna zgodovinarka Deja Bečaj\, Andreja Schwenner in Alojz Konec kot predlagatelj odločali o letošnjih dobitnicah. Ker zelo dobro poznajo članstvo\, nominiranki in njuno ustvarjalnost\, je bil kriterij podeljevanja utemeljen predvsem na tekoči produkciji. \nDLUD Didkovo nagrado za leto 2025 je prejela Jožica Medle za veliko samostojno\, programsko in ambientalno slikarsko razstavo Oddaljeni pogled v Veliki galeriji Ivana Varla v Kosovelovem domu Sežana ter za samostojno razstavo Iz ateljeja z aktivno prisotnostjo v Galeriji Ulti Novo mesto (2025)\, za razstavno delovanje doma in v tujini ter za soustanoviteljstvo Društva DLUD\, dvakratno predsednikovanje in večletno požrtvovalno delo v društvu. \nDLUD Didkovo priznanje za leto 2025 je prejela Mateja Kavčič za letošnjo samostojno slikarsko razstavo Veličina majhnih minljivosti v Galeriji Ulti Novo mesto\, tandemsko eksperimentalno razstavo Prepletati v Galeriji Kocka (2025)\, letošnji nastop na Dunaju s tandemsko razstavo Above the Muddy Surface na festivalu Index\, skupinsko razstavo Narava osebno / Nature in Person v Galeriji mesta Ptuj (2025)\, za razstavno delovanje doma in v tujini ter za večletno požrtvovalno delo v Društvu DLUD. \n* Slikovna priloga: 11. NOVOLETNICA – promocijska slika \n(Koprodukcija DLUD in Galerija Kocka)
URL:https://kcjt.si/dogodek/dlud-drustvo-likovnih-umetnikov-dolenjske-bele-krajine-in-posavja-11-novoletnica-2025-2026/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:Galerija Kocka
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/11.NOVOLETNICA_promo-slika.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20251211
DTEND;VALUE=DATE:20260113
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250826T114156Z
LAST-MODIFIED:20251008T135737Z
UID:10000375-1765411200-1768262399@kcjt.si
SUMMARY:DLUD / Društvo likovnih umetnikov Dolenjske\, Bele krajine in Posavja: 11. Novoletnica 2025/2026
DESCRIPTION:Revijalna skupinska razstava članov Društva likovnih umetnikov Dolenjske\, Bele krajine in Posavja poteka tradicionalno že od leta 2014. Iz ideje o prednovoletni prodaji del manjšega formata se je počasi prelevila v reprezentativni pregled letnih likovnih dosežkov malega in srednjega formata. Vsak avtor se predstavlja z izborom dveh del – po lastni presoji in s ciljem\, da pokaže svoje presežke iz sveže redne produkcije. Odprtje razstave spremljata tudi predstavitev novo sprejetih članov in letos že druga podelitev Didkove nagrade in priznanja za iztekajoče se leto 2025. V sezoni 2025/2026 bo na ogled že 11. Novoletnica. \n  \nObrazstavna dejavnost: Didkove nagrade – predstavitev vrednotenja likovnega dela. \n  \n(Koprodukcija DLUD in Galerija Kocka)
URL:https://kcjt.si/dogodek/dlud-drustvo-likovnih-umetnikov-dolenjske-bele-krajine-in-posavja-11-novoletnica-2025-2026-2/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:4. do 9. razred OŠ,srednje šole,Vizualna umetnost
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/GALERIJA_KOCKA_DLUD_NOVOLETNICA_SKUPINSKA_RAZSTAVA-scaled.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20251127
DTEND;VALUE=DATE:20251218
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250826T114133Z
LAST-MODIFIED:20250826T131231Z
UID:10000374-1764201600-1766015999@kcjt.si
SUMMARY:Društvo likovnih ustvarjalcev v kamnu Skulpte: Zvok kamna
DESCRIPTION:Kamnoseki in kiparji pravijo\, da kamen poje\, tema letošnje razstave pa bosta glasba in zvok.  Člani društva Skulpte bodo v skulpturah upodobili glasbo\, glasbenike in glasbila\, ob tem pa nam bodo prav na poseben način predstavili tudi zvoke kamna. \n  \nObrazstavna dejavnost: ogled razstave in zvočna ustvarjalnica Kako zveni kamen. \n  \n(Koprodukcija: SKULPTE in Galerija Kocka)
URL:https://kcjt.si/dogodek/drustvo-likovnih-ustvarjalcev-v-kamnu-skulpte-zvok-kamna-2/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:4. do 9. razred OŠ,Vizualna umetnost,vrtec in 1. do 3. razred OŠ
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/GALERIJA_KOCKA_SKULPTE_POJOCI_KAMEN.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20251125
DTEND;VALUE=DATE:20251218
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250814T142924Z
LAST-MODIFIED:20251105T082414Z
UID:10000335-1764028800-1766015999@kcjt.si
SUMMARY:Društvo likovnih ustvarjalcev v kamnu Skulpte: Zvok kamna
DESCRIPTION:Kamnoseki in kiparji pravijo\, da kamen poje\, tema letošnje razstave pa bosta glasba in zvok.  Člani društva Skulpte bodo v skulpturah upodobili glasbo\, glasbenike in glasbila\, ob tem pa nam bodo prav na poseben način predstavili tudi zvoke kamna. \n  \nObrazstavna dejavnost: ogled razstave in zvočna ustvarjalnica Kako zveni kamen. \n  \n(Koprodukcija: SKULPTE in Galerija Kocka)
URL:https://kcjt.si/dogodek/drustvo-likovnih-ustvarjalcev-v-kamnu-skulpte-zvok-kamna/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:Galerija Kocka
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/GALERIJA_KOCKA_SKULPTE_POJOCI_KAMEN.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20251027
DTEND;VALUE=DATE:20251126
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250826T131211Z
LAST-MODIFIED:20250826T131211Z
UID:10000381-1761523200-1764115199@kcjt.si
SUMMARY:Damjana Stopar: Streaming Error
DESCRIPTION:Streaming oz. live-streaming je na medmrežju aktualen pojav\, za katerega je značilno pretakanje videa in zvoka v živo. Avtorica je navdih dobila v zamrznitvi slike kot posledice preobremenjenosti omrežja. V trenutku žive slike se zgodi zaustavitev in prekinitev\, slika postane statična\, zamrznjena in popačena. Platna v tehniki akrila je zato poimenovala Streaming error. \n  \nObrazstavna dejavnost: ogled razstave z avtorico in likovna ustvarjalnica Tonsko slikanje portreta. \n  \n(Koprodukcija DLUD in Galerija Kocka)
URL:https://kcjt.si/dogodek/damjana-stopar-streaming-error-2/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:4. do 9. razred OŠ,srednje šole
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/GALERIJA_KOCKA_DAMJANA_STOPAR_STREAMING_ERROE_3_AKRIL_NA_PLATNU_40x120CM_2024-scaled.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20251027
DTEND;VALUE=DATE:20251126
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250814T142820Z
LAST-MODIFIED:20251105T115810Z
UID:10000334-1761523200-1764115199@kcjt.si
SUMMARY:Damjana Stopar: Streaming Error
DESCRIPTION:Streaming oz. live-streaming je na medmrežju aktualen pojav\, za katerega je značilno pretakanje videa in zvoka v živo. Avtorica je navdih dobila v zamrznitvi slike kot posledice preobremenjenosti omrežja. V trenutku žive slike se zgodi zaustavitev in prekinitev\, slika postane statična\, zamrznjena in popačena. Platna v tehniki akrila je zato poimenovala Streaming error. \nObrazstavna dejavnost: ogled razstave z avtorico in likovna ustvarjalnica Tonsko slikanje portreta. \n*** \nSTREAMING Damjane Stopar \nFrancoski filozof in pisec Maurice Merleau-Ponty eksistencialno-fenomenološko obravnava percepcijo in slikarstvo. Izhaja iz svojega izvirnega koncepta telesa\, s katerim preseže Descartesov kartezijanski dualizem ločenega človekovega nerazsežnostnega duha in njegovega trirazsežnostnega fizičnega telesa. Najprej povejmo\, da refleksivna dimenzija zavesti pomeni neposredno dostopno\, predrefleksivna pa neopaženo\, zavestno živeto izkušnjo\, katere se eksplicitno niti ne zavedamo. Merleau-Ponty uvede nov koncept vizualne percepcije\, ko poudari pomen predrefleksivnega izkustva\, zato je zanj percepcija telesni in ne prvenstveno duševni fenomen. Telo zanj ni nekaj abstraktnega\, temveč živo\, dejavno in spoznavajoče. Prav to pripisovanje spoznavne funkcije čutnemu izkustvu je ključno za njegovo obravnavo slikarstva. Slikarska praksa mu postane temeljna paradigma pri preučevanju vizualne percepcije oziroma predrefleksivnega izkustva. Naš temeljni stik s svetom je po njem predrefleksiven: živimo v svetu in na svetu brez ločevanja med seboj in svetom\, med subjektom in objektom\, saj je naše prvobitno zavedanje funkcija vseh čutov\, še preden nastopi intelektualni proces. Husserlov »princip principov« nadomesti s tezo o »primatu percepcije« in tako intelektualizem\, ki temelji na primatu zavesti\, zamenja z novo filozofijo – filozofijo človekovega telesa. Merleau-Ponty govori o prevrednotenju znanstvenih domnev o svetu: poudarja živo perspektivo namesto geometrijske\, vrača pomen slikarskemu delu kot gestualnemu in govorečemu subjektu\, poudarja žive kvalitete vidnega sveta – barv in otipljivosti –\, definira teorijo umetniške ustvarjalnosti kot zlitje sebstva in sveta ter zagovarja neredukcionistični pogled na umetnino. \nKot gledalca in tukaj pisca me spomin samodejno ponese k ameriški mesečni reviji Artforum\, ki izhaja od leta 1962 in je ponujala zelo informirane ter navdihnjene kritike in analize najnovejših dogajanj v moderni in sodobni umetnosti. Imel sem jo naročeno in sem jo z veseljem prebiral v svojem strnjenem ustvarjalnem konceptualnem obdobju med letoma 1976 in 1986 oziroma v razstavnem konceptualnem obdobju 1977–1983. Asociacijo na Artforum razumem in doživljam kot kompliment slikarkinemu ciklusu Streaming. \nMnogo tega\, kar je nakazano v Merleau-Pontyjevi filozofiji\, se pretaka v ozadju slikarstva Damjane Stopar\, katere ustvarjalnost poznam že dolgo. Lahko zatrdim\, da je njena slikarska pot izrazito premočrtno usmerjena\, kot bi jo strateško načrtovala že pred četrt stoletja – kot bi že od nekdaj vedela za svojo ustvarjalno pot. Že kot svežo diplomantko jo je izrazito zanimala fizična izkušnja barve: njeno precejanje skozi redko plastično mrežo\, zlivanje barv v smislu marmoracije in šablonsko odtiskovanje. Ti postopki\, skupaj s tonsko posterizacijo volumnov (tj. reduciranjem števila barv ali tonov v polni podobi)\, so zaznamovali tudi njeno nadaljnje raziskovanje in razvoj lastne likovne govorice ter osebnega likovnega profila. Kljub temu je prešla več notranjih razvojnih faz tosmiselnega slikanja: najprej polivanje (dripping) navidezno organskih tekstur\, nato sestavljanje štirih platen okoli sredinske odprtine\, zatem vnos figure – najprej črno-belih linorezov (nehote à la Anders Zorn)\, potem točkaste abstraktno-impresionistične slike\, rastline s sencami čez teksture in končno slike z obrazi – celimi in kot nadzorovanimi »šumi« znotraj slikovne ploskve. Vzporedno s tem aktualnim streamingom je razvila še posterizirane velike ženske akte. \nPlatna poslikava v ležečem položaju – torej objektnem\, ne iluzijskem. Uporablja barve\, pravzaprav pigmente za beton in včasih akrilno emulzijo\, od orodij pa mrežice in čopič\, ki ji služi predvsem za mešanje barv. Vse navedeno je namenjeno razumevanju njenih slik\, ne informacijski atraktivnosti. Slike gradi postopoma – sloj za slojem – in pozorno sledi njihovemu nastajanju\, lastnim intervencijam in viziji. Njen ustvarjalni postopek je nedvomno procesualen in dolgotrajen\, rezultira pa v estetsko izčiščenih\, ubranih podobah z izrazito aktualno osebno in družbeno vsebino. \nNajprej trčimo ob perceptivni pojav apofenije in njene specifične vrste – pareidolije –\, ki nastopata v našem zaznavanju kot podzavestni\, refleksni težnji: prva kot samodejno iskanje reda med naključnimi\, navidez nesmiselnimi podatki\, druga pa kot iskanje vsiljene smiselne razlage meglenega vizualnega dražljaja. Obe sta zelo prisotni v naši skupni izkušnji\, še posebej apofenija\, pareidolija pa nekoliko redkeje. \nKontekst apofenije in pareidolije ima pomembno vlogo tudi v našem miselnem raziskovanju. Decembra 2019 sem imel priložnost obiskati avstrijski Linz in znameniti muzej elektronike – tedaj edini tak na svetu. Ob vstopu v Ars Electronico\, t. i. Muzej prihodnosti (od leta 2009)\, je bilo že v prvem prostoru\, kjer prodajajo vstopnice\, na visoki steni razstavljenih pet vrst po deset velikih obraznih slik oblakov na nebu\, kjer se je takrat še učeča se umetna inteligenca učila prepoznavati slutene obraze – apofenije. Apofenijo torej očitno smatramo kot enega izmed inteligentnih postopkov. \nStoparjeva je človek sodobnega časa – v subjektivnem\, družbenem in tehnološkem smislu. To svojo polnokrvno sodobnost vpleta v vsebinsko porajanje in oblikovno nastajanje slik\, ki povsem referirajo na sodobni postmodernistični trenutek. Za svoje motivno orodje uporablja umetno inteligenco – generativnost ChatGPT-ja; podobe filtrira v programu Adobe Photoshop in včasih uporabi celo LCD-projektor za prenos risbe s kartona\, vendar vse realizira v tradicionalni\, unikatni\, lastnoročno artikulirani likovni imaginaciji. Nenehno se sprašuje o družbeni\, spletni in digitalni samopodobi neimenovanega posameznika ter o njegovih modificiranih čustvenih samopodobah. Princip dualnosti prepreda njeno likovno razmišljanje: z organskimi teksturami\, ki jih ostro prelamljajo deli poosebljenih digitalnih obrazov; z naravnimi vzorci platane\, ki jih kontrastno dopolnjujejo geometrijski segmenti črtnih kod; ista oseba – realna ali virtualna – se pojavlja v različnih čustvenih edicijah; doživljajsko izkustvo se sooča s predstavno imaginacijo; prisoten je diferenciran čas – sedaj in nekoč; konkretnost\, objektnost drop and drip slike nasproti njeni pojavni iluziji; fizično\, statično platno nasproti streamingu; streaming kot pretakanje vode v potoku (in pri slikanju tekstur tukaj) nasproti streamingu kot internetnemu pretakanju še nezaključenih vsebin (spletno generiranje\, modificiranje in deljenje obraznih podob) ter live streamingu oziroma pretočnemu predvajanju na spletu v živo. Avtorica zajema v aktualni sedanjosti\, se sprašuje o vrednotah podob in nam posreduje svoje umetniške pripovedi ter zaključke o tej sedanjosti. \nPravzaprav gre v vsej tej slikarski dualnosti za fenomen ogledala\, tako značilnega za slikarstvo nasploh. Njena ogledala reflektirajo in izkrivljajo\, dokumentirajo in razkrivajo podobe pod maskami. Konkretna taktilna izkušnja se zrcali v izbrani virtualnosti. Avtoričin navdih iz narave – iz lubja platane ali flore morskega dna – se kot anamorfoza zrcali v sociološki ravnini igre selfijev; virtualna resničnost pa se izkrivlja v ravnini slike. Vse fizično se ogleduje kot irealno\, vse umišljeno pa se zrcali v avtorski tonski igri tekstur na platnu. Zaključimo lahko z vprašanjem\, ki izhaja iz slikarskega opusa Streaming: ali gre za al pari – medsebojno zamenljiva ogledala\, enako za enako –\, kdo je komu ogledalo\, oziroma kdo je realni model in kdo zgolj odslikava\, iluzija\, slika v ogledalu? Vse to pa je umetnici uspelo ujeti v mrežo trdne\, klasične in tradicionalne estetike. \nAlojz Konec\, oktober 2025 \n\n  \n1 Maurice Merleau-Ponty (1908–1961)\, francoski filozof in pisec\n2 René Descartes (1596–1650)\, francoski filozof in naravoslovec\n3 Edmund Husserl (1859–1938)\, nemški filozof\n4 Anders Zorn (1860–1920)\, švedski slikar in grafik \n(Koprodukcija DLUD in Galerija Kocka)
URL:https://kcjt.si/dogodek/damjana-stopar-streaming-error/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:Galerija Kocka
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/GALERIJA_KOCKA_DAMJANA_STOPAR_STREAMING_ERROE_3_AKRIL_NA_PLATNU_40x120CM_2024-scaled.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20250927
DTEND;VALUE=DATE:20251025
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250822T132608Z
LAST-MODIFIED:20251027T103039Z
UID:10000367-1758931200-1761350399@kcjt.si
SUMMARY:DLUC / Društvo likovnih umetnikov Celje
DESCRIPTION:TKANJAskupinska razstava s spremljajočimi dogodki članov Društva likovnih umetnikov Celje \nDruštvo likovnih umetnikov Celje (DLUC) je skupnost umetnic in umetnikov s širšega celjskega območja. Predstavlja prostor povezovanja\, sodelovanja in ustvarjanja. Njegovi člani prihajajo iz različnih generacij – od mladih\, ki šele vstopajo v umetniški svet\, do ustvarjalcev z dolgoletnimi izkušnjami. Najbolj prepoznavni so po festivalu Vstop prost\, ki od svoje prve izvedbe leta 1999 brez prekinitve vsako leto oživi mesto Celje. Takrat se umetnost preseli iz galerij v javni prostor – na trge\, ulice\, v zapuščene ali zasebne prostore. Tam se odvijajo performansi\, intervencije\, instalacije\, glasbeni dogodki in druženja. Festival je namenjen vsem\, ki želijo umetnost doživeti od blizu in v neposrednem stiku. DLUC tako ni zgolj društvo\, temveč živa mreža ljudi\, ki skupaj raziskujejo\, kako lahko umetnost nagovori skupnost\, spremeni prostor in poveže ljudi. \nV galeriji Kocka se avtorji predstavljajo tako s kolektivnimi kot tudi z individualnimi deli. Posebnost kolektiva DLUC je procesualno in skupnostno delovanje. Celje je bilo v širšem nacionalnem in mednarodnem vizualno-umetnostnem prostoru vedno sinonim tovrstnega pristopa. Od daleč je tak pogled morda videti idiličen\, vendar za tovrstne odločitve vse pogosteje obstajajo tudi povsem praktični razlogi. Če je bilo za DLUC včasih skupnostno\, javno in vključujoče delovanje predvsem konceptualna odločitev\, je danes predvsem strategija preživetja – tako avtorjev kot umetnosti nasploh. Umetniki namreč pogosto ustvarjajo brez kakršnekoli finančne podpore\, kar je neprijetno\, a realno dejstvo. \nV zadnjem desetletju je Celje zaradi močne centralizacije kulture v Sloveniji in lokalnih kulturnih politik zdrsnilo čez eksistenčni rob v nekakšno zaspano umetniško provinco. Pritiski\, da mora umetnost postajati dobičkonosna\, se na državni ravni kažejo v obliki kulturnih industrij\, na lokalni ravni pa se umetnike potiska v prisilno turistifikacijo. Pogosto se pri tem kot zanesljiv recept uporablja omemba celjskih grofov – kot brenda\, ki zagotovo »deluje«. \nV obeh primerih se izgublja avtohtonost umetniških okolij\, vsebine pa postajajo vse bolj instantne in plitke\, saj zadovoljujejo potrebo po hitrih užitkih – tako kot vsak proces potrošniške logike in globalizacije. Na koncu vsi tekmujemo v istem\, zmaga pa tisti\, ki zna najbolje promovirati samega sebe – pogosto z uničujočimi in odtujenimi sredstvi\, ki nimajo nikakršne zveze z izhodiščem\, iz katerega naj bi umetnost izvirala. \nTemu vzorcu odtujevanja umetnosti umetnikom in s tem tudi zahtevnejšemu občinstvu se celjski ustvarjalci zoperstavljajo s številnimi taktikami in pristopi. Črpajo jih tako iz tradicionalnih kot sodobnih umetniških praks ter iz načel »naredi sam in z drugimi« (DIY\, DIWO)\, horizontalnega odločanja\, delitve nalog\, samokuriranja razstav ipd. Najpomembneje pa je danes na osebni in samoorganizirani ravni ohranjati vključujoč odnos\, še posebej\, ker javne institucije postajajo vse bolj ekskluzivne z omejenim naborom avtorjev\, tem in izrazov. Njihovo financiranje pa neoliberalni ustroj vse bolj potiska v logike privatizacije\, kjer prevladuje partikularen interes izbrancev. To je tudi aktualen\, a povsem izkrivljen vir kritik o umetniškem elitizmu\, ki kroži v različnih diskurzih z edinim ciljem oslabiti ali celo uničiti že tako krhko umetniško jedro. Umetnost se zgodovinsko vedno znova skuša instrumentalizirati – kot okras oblasti in kapitala. \nRazstava v galeriji Kocka s spremljevalnimi dogodki v Novem mestu predstavlja skupnostna\, skupinska in individualna dela umetnikov. Hkrati je to raziskava\, kako se preizkušen ekosistem\, ki deluje v Celju\, izrazi v drugem okolju. Zadnja tovrstna razstava je bila leta 2019 v Tovarni umetnosti Majšperk v okviru 17. festivala Art Stays z naslovom Prihodnost. \nČe je takrat prišlo do prepleta dveh festivalov\, je tokratno gostovanje v Novem mestu rezultat sodelovanja dveh društev: Društva likovnih umetnikov Dolenjske\, Bele krajine in Posavja ter celjskega Društva likovnih umetnikov. Tokratni format pomeni izmenjavo med razstavo Eduartizacija\, ki je potekala julija in avgusta 2025 v celjski galeriji AQ\, ter pričujočo razstavo. \nNajvečji dosežek obeh procesov je gotovo medsebojno prepletanje avtorjev\, izrazov in občinstev ter spoznanje\, da Slovenija kljub svoji majhnosti premore zelo raznolike ustvarjalne skupine. Hkrati pa se potrjuje tudi dejstvo\, da je ob naraščajočem individualizmu mogoče z medsebojnim sodelovanjem ustvariti marsikaj – sodelovanjem\, ki je bilo nekoč pogosto\, danes pa postaja prava redkost. \nNa razstavi v Kocki in na spremljevalnih dogodkih se v Novem mestu predstavljajo: DLUC\, Milojka Drobne\, Gilles Duvivier\, Andreja Džakušič\, Borut Holand\, Laura Krajnc\, Simon Macuh\, Boris Oblišar\, Željko Opačak\, Ervin Potočnik\, Franc Purg\, Mojca Senegačnik\, Januš Suša\, Dalibor Bori Zupančič in Estela Žutič.
URL:https://kcjt.si/dogodek/dluc-drustvo-likovnih-umetnikov-celje/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:Galerija Kocka
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/GALERIJA_KOCKA_DLUC_VSTOP_PROST_SKUPINSKA_RAZSTAVA.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20250806
DTEND;VALUE=DATE:20250927
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250814T142610Z
LAST-MODIFIED:20250826T115402Z
UID:10000333-1754438400-1758931199@kcjt.si
SUMMARY:Bojan Radovič: Projekt Hirošima
DESCRIPTION:Ob 80. obletnici atomskega napada na Hirošimo predstavljamo večletni projekt Bojana Radoviča z naslovom Projekt Hirošima\, ki ga avtor razvija od leta 2014\, odkar je drugič obiskal Japonsko. Od takrat dalje projekt nastaja kot proces raziskovanja\, premišljevanja in vizualnega odziva na zapuščino atomskega napada. Radovič v projektu prepleta prizore vsakdanjega življenja v sodobni japonski družbi z elementi zgodovinskega spomina in posledic destrukcije. Ustvarja čustveno močno in kompleksno fotografsko serijo\, v kateri se jasno zoperstavita preteklost in sedanjost – spomin na uničenje ter sodobni vsakdan. \n  \nDokumentarne fotografije t. i. ulične estetike dopolnjuje s ciklom Hibakujumoku\, v katerem se posveča drevesom\, ki so preživela eksplozijo atomske bombe. Z uporabo ročnega skenerja na terenu razvija eksperimentalen vizualni jezik\, ki v ospredje postavlja materialnost\, telesnost in ranljivost – tako narave kot medija fotografije same. \n  \nObrazstavna dejavnost: Zahodni pogled na japonsko kulturo in obratno – ogled razstave z avtorjem\, ogled umetniškega filma Nismo rojeni včeraj in pogovor po filmu s Kayoko Nakanishi. \n  \nNISMO ROJENI VČERAJ/昨日生まれたわけではない \nKenji Fukuma / Japonska / 2023 / 86 min / japonščina / slovenski podnapisi / distribucija: Futaba\, Kayoko Nakanishi \n  \nFilm Kenjija Fukume\, japonskega pesnika in režiserja\, je upodobitev poezije. Junakinja zgodbe je dekle Nanami\, njeno ime pomeni »sedem oceanov«. Spremljamo njena srečanja z različnimi ljudmi in spoznavamo bistvo in skrivnostno preprostost življenja: »Ko se družiš z novimi ljudmi in spoznavaš nove stvari\, vstopaš v nove svetove. Ne oklepaj se tega\, kar si danes\, in pusti\, da te novi svetovi spreminjajo. Resnično se lahko spremeniš samo\, ko si zaljubljen.« \n  \n(Produkcija Galerija Kocka)
URL:https://kcjt.si/dogodek/bojan-radovic-projekt-hirosima-2/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:4. do 9. razred OŠ,srednje šole,Vizualna umetnost
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/GALERIJA_KOCKA_BOJAN_RADOVIC_PROJEKT_HIROSIMA.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20250806
DTEND;VALUE=DATE:20250927
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250810T225207Z
LAST-MODIFIED:20250912T064957Z
UID:10000177-1754438400-1758931199@kcjt.si
SUMMARY:Bojan Radovič: Projekt Hirošima
DESCRIPTION:ODPRTJE RAZSTAVE / GALERIJA KOCKA \nRadovič med drugim pokaže\, da danes podobe izgubljajo svojo verodostojnost\, na primer pri presoji dogodkov po svetu. Ne gre več preprosto za vprašanje resnice ali neresnice. \n*** \nUPRIZORITEV IDEJE: PROJEKT HIROŠIMA BOJANA RADOVIČA\nEsej: Marina Gržinić \n  \nPopolnoma nova fotografska serija Bojana Radoviča z naslovom Projekt Hirošima je nastala na Japonskem\, kjer je umetnik preživel daljše obdobje rezidenčnega bivanja. Naslov serije je nedvoumen: Hirošima. \nNemudoma prikliče v spomin ameriško bombardiranje Hirošime in Nagasakija avgusta 1945\, ki je pomenilo konec druge svetovne vojne. \nMesti sta bili izbrisani z zemljevida\, bombe so ubile na tisoče ljudi.\nŽivljenje in spomin na uničenje ter ruševine kot spomeniki – vsi ti elementi se v Radovičevem projektu pojavijo istočasno in izjemno močno. Na eni strani imamo sodobno japonsko družbo\, za katero Radovič uporabi estetiko ulične fotografije\, fotografski dnevnik in reprezentacijo vsakodnevnih prostorov in identitet\, na drugi pa zgodovino bombardiranja Hirošime. Radovič odlično izkoristi moč estetike »naključnega posnetka« vsakdanjega življenja\, kar poveže s svojo intenzivno konceptualno fotografsko obravnavo atomskega bombardiranja Hirošime 6. avgusta 1945. \nTi posnetki so odraz življenja in izjemne vitalnosti.\nFotografije odpirajo prostor novemu razmišljanju o japonski družbi kot simptomu Zahoda\, zlasti v medijih\, modi\, javnem prostoru ali pri uporabi avantgardnih strategij v vsakdanjem življenju. Tu lahko razmišljamo o uniformiranosti in identiteti ali o pop subkulturi\, modnih slogih in identiteti. Pri preučevanju paralel Zahod/Zahod (hiperkapitalistična japonska družba) ali Vzhod/Zahod naletimo na primere simptomatske logike zahodnih medijskih strategij in vizualne reprezentacije\, ki so povezane na precej sofisticirane načine.\nVse to pa Radovič kontrastira s fotografskim medijem\, ki premišlja zgodovino. Toda na kakšen način? Konceptualno. Fotografije ne rekonstruirajo zgodovine\, temveč uprizarjajo idejo – idejo trka med življenjem in zgodovino\, življenjem in uničenjem. \nRadovič uporabi performativnost in ponovno fotografiranje zgodovinskih podob in spomenikov\, pri čemer vključi celo vrsto presekov\, ki pod vprašaj postavljajo sam fotografski aparat. Ta del je eksperimentalen: Radovič elemente dokumentacije postavlja v nove kontekste. Mimoidočega\, denimo\, prosi\, naj drži ikonično zgodovinsko fotografijo gobastega oblaka po atomskem bombardiranju Nagasakija 9. avgusta 1945. Ali pa raziskuje teksture dreves v Hirošimi\, ko s pomočjo improvizirane naprave skenira njihova debla.\nDrevesa so dovolj stara\, da so preživela eksplozijo\, in še vedno živijo. \nTelo – človeško ali kot korpus narave – je v središču vseh teh fotografij. Ta telesa so hkrati ekstatična in kataleptična\, kar kaže na to\, da sta maskiranje\, dekoriranje in prekodiranje telesa in zgodovine način komunikacije in povezovanja. \nPoleg tega Radovič pokaže\, da danes podobe izgubljajo svojo verodostojnost\, na primer pri presoji dogodkov po svetu. Ne gre več preprosto za vprašanje resnice ali neresnice\, kajti v ospredje stopajo vprašanja verjetnosti in neverjetnosti\, ki presegajo klasično dihotomijo resnično/lažno. Zato problem\, ki ga Radovič zastavi v projektu Hirošima\, ni več vezan samo na mentalne podobe in zgodovinsko zavest\, temveč na paradoksalno faktičnost novih medijskih in fotografskih podob. \nCelotno delo Bojana Radoviča je zato temeljno usmerjeno v artikulacijo reprezentacijske politike fotografije. \n*** \nSTAGING AN IDEA: HIROSHIMA PROJECT BY BOJAN RADOVIČ\nEssay by Marina Gržinić \nBojan Radovič‘s brand new photo series entitled Hiroshima project is on Japan from Japan\, where he spent an extended period as an artist in residency. The title of the series is unmistakable: Hiroshima.\nIt immediately evokes the memory of the dropping of the atomic bombs on the Japanese cities of Hiroshima and Nagasaki in August 1945 by the United States\, which ended the Second World War. The two cities were obliterated and the bombs killed thousands of people.\nThese features\, the life and memory of the destruction and the ruins as monuments\, appear simultaneously and powerfully in this project by Radovič. On the one hand\, there is contemporary Japanese society\, for which Radovič uses the aesthetics of street photography\, the photo diary and the representation of everyday spaces and identities\, and on the other\, the history of the bombing of Hiroshima. Radovič makes excellent use of the power of the “snapshot aesthetic” for everyday life\, which he combines with his intensely conceptual photographic view of the atomic bombing of Hiroshima on the August 6\, 1945.\nThe snapshots create an enormous vitality and an expression of life.\nThese photographs open up a way to rethink Japanese society as a symptom of the West\, especially in the media\, fashion\, public space or the use of avant-garde strategies in everyday life. Here we can think of uniformity and identity or pop subculture and fashion styles and identity. In examining the parallels between West/West (the hyper-capitalist Japanese society) or East/West\, we find examples of the symptomatic logic of Western media strategies and visual representation linked together in quite sophisticated ways.\nThis is then contrasted with the medium of photography\, which thinks history. In what way? Conceptually. Photography is not used to reconstruct history\, but to stage an idea\, which is the idea of a clash between life and history\, life and destruction.\nRadovič uses performativity and the re-photographing of historical images and monuments\, bringing into play a whole series of crossroads that problematize the photographic apparatus itself. This part is experimental\, taking elements of documentation or staging them in a new way. He uses a passerby to hold the iconic historical photograph of the mushroom cloud from the atomic bombing of Nagasaki\, Japan\, on the August 9\, 1945. On the other hand\, he explores the textures of the trees in Hiroshima by scanning the trunks of the trees with an improvised device.\nThe trees are old enough and still alive after surviving the bomb blast.\nThe body—human or as part of nature’s corpus—is at the center of all these photographs. These bodies are ecstatic and cataleptic at the same time\, showing that masking\, decorating and transcoding the body and history is a way of communication and connection.\nWhat‘s more\, Radovič shows that images are losing their credibility today\, for example in the assessment of events in the world. This is not simply a question of truth or falsity. Questions of plausibility and implausibility take precedence over the question of whether an image is simply true or false. Therefore\, the problem that Radovič set out in his Hiroshima project no longer has to do only with mental images and historical consciousness\, but with the paradoxical facticity of new media images and also photographic images.\nTherefore\, the entire work of Bojan Radovič is fundamentally concerned with the articulation of a representational politics of photography. \n  \nMarina Gržinić is a philosopher\, theorist\, and artist who lives and works in Ljubljana. She works at the Institute of Philosophy at ZRC SAZU. She is a full professor at the Academy of Fine Arts Vienna. \nMarina Gržinić je filozofinja\, teoretičarka in umetnica\, ki živi in dela v Ljubljani. Zaposlena na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU. Je redna profesorica na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. \n 
URL:https://kcjt.si/dogodek/bojan-radovic-projekt-hirosima/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:Galerija Kocka
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/2025/08/www_S05a6-05-23-11-16_IMAG0001-krog_F-press.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20250602
DTEND;VALUE=DATE:20250802
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250811T152307Z
LAST-MODIFIED:20250811T152307Z
UID:10000292-1748822400-1754092799@kcjt.si
SUMMARY:ARNE HODALIČ: Srce teme
DESCRIPTION:Namen razstave je skozi umetniška dela prikazati pomen miru\, življenja in človekove vrednosti in dostojanstva. Z razstavo želimo vzpodbujati zavest o pomenu gradnje varne in povezane družbe\, katere osnovni gradnik je spoštovanje sočloveka. \n***\nARNE HODALIČ: SRCE TEME\n2. junij 2025 / Kulturni center Janeza Trdine \nOb 19.30: FOTOGRAFSKO PREDAVANJE (Trdinova dvorana ali KCJT Art Caffe) \nOb 20.30: ODPRTJE RAZSTAVE (Galerija Kocka) \nSkozi fotoobjektiv slovenskega fotografa Arneta Hodaliča se nam razgalja svet\, o katerem ne smemo molčati. Kaj je srce teme? Kje svetloba zamre in se začne tema? Kdaj svetloba neha živeti\, čeprav ne umre? \nTo so vprašanja\, ki se jim posvečamo\, ko obeležujemo 80 let od konca druge svetovne vojne in 30 let od genocida v Srebrenici. Rekli smo: nikoli več. In rekli smo ponovno: nikoli več. \nKot vse pomembnejše ustanove v Evropi in v Sloveniji se tudi v Zavodu Novo mesto v skupnem projektu z Dolenjskim muzejem Novo mesto pridružujemo obeležitvi 30. obletnice vojne tragedije v Srebrenici. Tako smo povezali dva razstavna prostora v Novem mestu\, Jakčev dom in Galerijo Kocka\, v katerih pripravljamo tematski razstavi s skupnim naslovom Srce teme. Namen razstave je skozi umetniška dela prikazati pomen miru\, življenja in človekove vrednosti in dostojanstva. Z razstavo želimo vzpodbujati zavest o pomenu gradnje varne in povezane družbe\, katere osnovni gradnik je spoštovanje sočloveka. \nGALERIJA KOCKA / ZAVOD NOVO MESTO \nV Galeriji Kocka je od 2. junija do 1. avgusta 2025 na ogled razstava slovenskega fotografa Arneta Hodaliča z naslovom Srce teme. Serija fotografij prikazuje dogajanje na vojaških taborih za otroke. \nFotografu Arnetu Hodaliču je uspelo na diskreten način predstaviti preobrazbo otrok v vojake\, ki pozneje v sistemu predstavljajo osnovo za oblikovanje različnih vojaških struktur\, tako državnih kot tudi paravojaških. Na ta način izurjeni vojaki v primeru vojn pogosto prevzamejo tudi deviantne bojne akcije\, ki terjajo poklicno hladnokrvnost in učinkovitost. Fotografska serija je izbrana kot uvodna razstava v projekt Srce teme zaradi umeščenosti dogajanja\, ki ga postavlja v samo počelo vojnih stanj. \nGre za sistematično in s strani državnih organov podprto urjenje in vzgajanje dečkov in deklic v starosti od sedmih let naprej v okviru programa usposabljanja profesionalnih vojakov. Dečki in deklice skozi natančen in učinkovit program pridobijo znanja in psihološko zmožnost za odhod na bojišča. \nZgodilo se je. \nLeta 1982 so bili skozi vojni konflikt dveh držav nekateri častniki iz posebnih enot pretreseni nad neučinkovito organizacijo vojske in slabo usposobljenimi naborniki brez kakršnegakoli znanja o gverilskem bojevanju\, kar je povzročilo številne žrtve. Odločili so se\, da bo za prihodnje vojake nujno učinkovito predvojaško izobraževanje otrok\, zato so ustanovili šolski center z osnovno idejo teoretičnega in praktičnega usposabljanje otrok in najstnikov v različnih taktikah vojskovanja\, saj znanje\, ki ga dobijo kot vojaški obvezniki\, ko dopolnijo 18 let\, ne zadošča za uspešno izvedbo bojevanja v primeru pravega konflikta ali vojne. \nOtroci\, ki se udeležujejo taborov\, so stari od 7 do 17 let in veliko se jih po koncu predvojaškega izobraževanja pridruži specialnim vojaškim enotam. Večina otrok je iz družin nižjega ekonomskega razreda\, velikokrat živijo brez očeta\, z ločenimi materami\, dostikrat je problem tudi alkoholizem staršev ali celo osirotelost. \nPredvojaško izobraževanje je brezplačno\, otroci pa obiskujejo šolo vsako popoldne po končanem rednem pouku\, šestkrat na teden\, šest let. Dvakrat na leto se za en mesec udeležijo poletnega in zimskega tabora. \nGlavni predmeti so borilne veščine in urjenje s pravim orožjem in strelivom (lok\, samostrel\, zračno orožje\, pištola\, brzostrelka)\, vojaške taktike\, topografija\, padalstvo\, radijska operacija\, inženirstvo\, osnove medicine\, potapljanje in alpinistične veščine. V sistemu usposabljanja je nekaj zaposlenih inštruktorjev\, ostali pa so prostovoljci\, večinoma bivši specialci s posebnimi znanji (potapljači\, reševalci\, padalci ipd.). Država tabore oskrbuje z vso potrebno opremo za izvajanje programa usposabljanja kot del izobraževalnega programa za spodbujanje domoljubja. \n*** \nArne Hodalič je odraščal v Ljubljani. Po končanem študiju biologije je delal kot profesionalni skiper jadrnic in potapljač\, v tem času pa je začel fotografirati predvsem čolne\, potapljanje in navtične dejavnosti. Njegovo prvo potovanje v Indijo leta 1989\, s katerega fotografije so bile objavljene v prestižni švicarski reviji Animan\, je spremenilo njegovo profesionalno kariero. S strani revije je prejel več kot 20 nalog in s svojim fotoaparatom veliko potoval po svetu. V Parizu se je pridružil agenciji Gamma Press in začel delati za French Press kot član več fotografskih agencij. \nBil je član in organizator več odprav; Papuo Novo Gvinejo je prečkal v izdolbenem kanuju po reki Sepik (1500 km)\, Sudansko puščavo je v majhnem čolnu prečkal od Kartuma do Egipta po reki Nil\, bil je fotograf za francosko-slovensko jamarsko odpravo v Hunanu (Kitajska) in Tawi Atayrju (Oman)\, bil je fotograf alpinistične odprave na Nanga Parbat (8125 m) v Pakistanu in član posadke v odpravi L’Esprit de Bougainville (dve leti in pol jadranja na kitajski jadrnici v jugovzhodni Aziji). \nNjegovo delo pomembno zajema tudi humanitarnost in razkrivanje tragičnih človeških usod po celem svetu. Sodeluje kot član humanitarnih odprav; s Klovni brez meja med balkanskimi vojnimi konflikti\, z mednarodnim Rdečim križem\, pri OZN-u\, z organizacijo ITF pri razminiranju in pomoči žrtvam min ter z Bolnišnično šolo URI Soča. \nArne Hodalič je prvi slovenski fotograf\, ki je objavil reportažo v ameriški izdaji revije National Geographic. \nNjegove fotografije so objavljene v več kot 50 uglednih svetovnih časopisih in revijah\, med drugim v National Geographic\, Life (ZDA)\, Time\, Figaro Magazine\, GEO\, Paris Match\, Marie Claire\, VSD\, Die Zeit\, Cosmopolitan\, Stern\, Liberation\, Grands Reportages\, Gala\, Airone\, Espresso\, L’Illustré\, Oggi\, Sette-Corriere della Sera\, Gioa\, Nature in mnogih drugih. \nLeta 2008 je prejel častni doktorat na Akademiji za umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani in postal predavatelj fotografije in fotoreporterstva na FDV (Fakulteta za družbene vede) Univerze v Ljubljani\, na VIST (Fakulteta za uporabne znanosti) v Ljubljani in na Univerzi UNG v Novi Gorici. Zadnjih 18 let je foto urednik revije National Geographic (slovenska izdaja). \nZa svoje delo je prejel veliko nagrad večinoma v tujini\, med drugim tudi za sodelovanje pri dokumentarnem filmu o človeški ribici. \nJAKČEV DOM / DOLENJSKI MUZEJ NOVO MESTO \nV Jakčevem domu bo od 27. junija do 20. septembra 2025 na ogled skupinska razstava akademskih likovnih umetnikov iz Bosne in Hercegovine: dr. Adis Elias Fejzić\, Danis Lan Fejzić\, Adis Lukač in Safet Zec. \nJulija letos bo minilo 30 let od genocida v Srebrenici\, mesta v Bosni in Hercegovini\, kjer se je zgodil najhujši zločin proti človeštvu v Evropi po drugi svetovni vojni. Genocid\, v katerem je bilo ubitih več kot 8.000 moških in dečkov. Srebrenica\, ki je bila med vojno razglašena za varno območje pod zaščito Združenih narodov\, je postala simbol nepredstavljivega nasilja. Zgodbe redkih preživelih pričajo o neizmerni volji do življenja in preživetja\, ki kljubuje nasilju in zatiranju. V spomin in opomin je Generalna skupščina Združenih narodov 11. julij razglasila za mednarodni dan spomina na žrtve genocida v Srebrenici. \nProjekt Srce teme je tematsko in časovno razdeljen na dva dela\, ki se med seboj prepletata in dopolnjujeta. Začne se z razstavo in predavanjem Arneta Hodaliča\, ki se časovno in tematsko nekoliko odmakne od glavnine projekta\, saj bo razstava prikazovala dogodke\, ki jih je fotografsko zabeležil Arne Hodalič ob obisku poletnih in zimskih predvojaških taborov za otroke. Drugi del projekta je neposredno posvečen obeležitvi obletnice genocida v Srebrenici s prepletom dveh umetniških vej izražanja\, likovne in literarne. Izbrani znani in pomembni akademski likovni umetniki iz Bosne in Hercegovine\, dr. Adis Elias Fejzić\, Danis Lan Fejzić\, Adis Lukač in Safet Zec se na skupinski razstavi v Jakčevem domu v svojem prepoznavnem likovnem jeziku dotikajo najglobljih tem grozodejstev\, ustvarjenih s strani človeštva. Življenja umetnikov so bila v tistem času nepredstavljivo težka\, njihov spomin je še vedno živ\, ponovna soočenja z dogodki pa se kot strašljivo pretresljiv likovni zapis zrcalijo v ustvarjenih delih. Likovna dela bodo spremljala pesmi literatov\, dr. Melide Travančić\, Amele Mustafić\, Feride Duraković in Mile Stojića\, saj ima pisana beseda moč\, ki je drugi žanri nimajo\, namreč\, da o dogodkih in dejstvih neposredno govori skozi prizmo čustev in bralcu pomaga vzpostaviti odnos in stališče.
URL:https://kcjt.si/dogodek/arne-hodalic-srce-teme/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:Galerija Kocka
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/2025/08/DSC1588a_resize.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20250507
DTEND;VALUE=DATE:20250531
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250811T152143Z
LAST-MODIFIED:20250811T152143Z
UID:10000291-1746576000-1748649599@kcjt.si
SUMMARY:MARTINA HEGEDIŠ: Moje mesto Novo mesto
DESCRIPTION:Cikel Martine Hegediš lahko povežemo z iskanjem trenutkov in proučevanjem svetlobnih učinkov\, s pointilizmom\, z močnimi barvami in ekspresionizmom\, z abstraktnim slikarstvom. Slikarka seveda črpa navdih iz preteklosti\, vendar pa tehnično znanje in poznavanje preteklih obdobij prepričljivo integrira v sodobne in sveže celote. \n  \n  \nMARTINA HEGEDIŠ \nUmetnica in zavedna Novomeščanka je na slikarsko pot stopila nekoliko kasneje\, kot je to običajno. Najprej je diplomirala na Naravoslovno tehnični fakulteti\, smer Oblikovanje tekstilij in oblačil. Leta 2010 je magistrirala na Likovni akademiji v Ljubljani z magistrsko nalogo Kulturni vplivi na vizualno podobo človeka\, nato je opravila andragoško pedagoško specializacijo na Filozofski fakulteti in leta 2015 magistrirala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani\, smer likovna pedagogika\, z magistrsko nalogo Odnos med obliko in barvo v abstraktnem likovnem izražanju. Tisti\, ki spremljajo njeno umetniško pot že nekaj časa\, so prav gotovo opazili cikla Ljudstva sveta ter Miti in legende\, na katerih je raziskovala slovensko tradicijo ter oblačilno kulturo ljudstev po svetu. Nastali so tudi številni portreti\, grafike … Tokrat se javnosti predstavlja z vedutami Novega mesta. \nUpodobitev krajine je stalna preokupacija umetnikov od stenskih poslikav na Kreti pred 3500 leti\, prizorov iz antičnih Pompejev in kitajskih risb s tušem. Resnično pa se je ta zvrst osamosvojila šele z renesanso; nekoč smo za prvega krajinarja imenovali Albrechta Altdorferja (1480–1538). Tudi vedutne upodobitve Novega mesta same po sebi ne predstavljajo nič novega; poznamo jih že vsaj iz 17. stoletja\, virtuoz vizualnega čaščenja mesta pa je bil prav gotovo Vladimir Lamut. V dobi umetne inteligence in virtualne resničnosti\, kjer se s pomočjo očal lahko z vsemi čuti preselimo na želeno lokacijo\, se je vloga umetnosti\, posledično pa tudi vloga krajine v njej spremenila. Že dolgo ne gre več za topografsko natančnost ali romantiziranje\, impresijo ali emocionalnost\, krajina je v umetnosti postala nosilec sodobnih družbenih tem. \nMartina Hegediš mi je ob srečanju pripovedovala\, da je z ustvarjanjem cikla Moje mesto Novo mesto pričela leta 2020\, ko se je s fotoaparatom sprehajala po Ragovem logu\, ob obali Krke in po mestu. Čas izolacije\, fizične ločenosti od soljudi in zapovedanih prostorskih omejitev oz. čas\, ko smo medsebojne stike ohranjali preko medijev in družbenih omrežij\, je njeno ustvarjanje napojil in prerodil. \nPrav gotovo so sprehodi v zelenju zanjo polni čuječnosti in meditacije. Kontemplativno\, sproščujoče in spiritualnosti polno pa je tudi njeno ustvarjanje v ateljeju. Njen cikel lahko povežemo z iskanjem trenutkov in proučevanjem svetlobnih učinkov\, s pointilizmom\, z močnimi barvami in ekspresionizmom\, z abstraktnim slikarstvom. Slikarka seveda črpa navdih iz preteklosti\, vendar pa tehnično znanje in poznavanje preteklih obdobij prepričljivo integrira v sodobne in sveže celote. \nDrugi pol ustvarjalnosti Martine Hegediš je njeno mentorsko oz. pedagoško delo. Že več kot desetletje svoje znanje velikodušno deli nadobudnim ustvarjalcem različnih generacij. Pod njenim vodstvom udeleženci izobraževanj spoznavajo osnovne slikarske tehnike\, ustvarjajo v naravi in rišejo tudi po živem modelu. Predvsem slikarsko spoznavanje anatomije telesa na živem modelu je pri pouku izven akademije redkost\, zato Martinine delavnice radi obiskujejo tudi bolj izkušeni ustvarjalci.
URL:https://kcjt.si/dogodek/martina-hegedis-moje-mesto-novo-mesto/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:Galerija Kocka
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/2025/08/Kapiteljska-cerkev-v-Novem-mestu-olje-na-platnu-dimenzija-48-cm-x-66-cm-leto-nastanka-2021-scaled.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20250331
DTEND;VALUE=DATE:20250507
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250811T152039Z
LAST-MODIFIED:20250811T152054Z
UID:10000290-1743379200-1746575999@kcjt.si
SUMMARY:ANJA JERČIČ JAKOB IN MATEJA KAVČIČ: Prepletati
DESCRIPTION:Razstava predstavlja projektno umetniško sodelovanje med slikarkama Anjo Jerčič Jakob in Matejo Kavčič. V njunem likovnem ustvarjanju so očitna presečišča in prepleti tako na vsebinski kot tudi na snovni\, materialni ravni. \n  \nPrepletati \n  \nEksperimentalna razstava je vpogled v umetniško produkcijo Anje Jerčič Jakob in Mateje Kavčič. V njunem dosedanjem likovnem praktikumu so presečišča in prepleti tako na vsebinski ravni kot tudi v sami materialni snovnosti\, očitni. Materialna izhodišča\, iz katerih gradita svoja dela\, so raznorodna\, pri nekaterih delih iz slikarske\, pri drugih iz stvarne snovnosti. Kar se slednje tiče\, lahko izpostavimo rabo ali re-uporabo žive ali mrtve rastline\, ki je prisotna pri obeh\, a sicer v različnih časovnih obdobjih ustvarjanja. \nNjuna slikarska ali risarska dela ne temeljijo zgolj na želji po posnemanju izgleda narave\, temveč tudi na mimezi postopkov oziroma procesov\, ki gradijo ali razgrajujejo v naravi (prekrivanje\, polivanje\, razkrajanje\, kapljanje\, naključnost…). V zadnjem obdobju je Anja izrazito v slikarski snovi\, Mateja (so)deluje predvsem z naravnimi materiali organskega izvora\, a obe gradita podobo s sorodnimi načini. Anja spleta in prepleta poteze s slikarsko snovjo\, Mateja spleta rastlinje. Obe gradita tvorbe\, ki na gledalca delujejo organsko\, kot da naključno. A kljub temu gre predvsem za zelo nadzorovane\, s kultiviranim potezanjem\, nastale tvorbe. \nRazstava v Galeriji Kocka (Kulturni center Janeza Trdine) je nastala v koprodukciji DLUD in Zavoda Novo mesto.
URL:https://kcjt.si/dogodek/anja-jercic-jakob-in-mateja-kavcic-prepletati/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:Galerija Kocka
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/2025/08/popravljeno_PREPLETATI-71_____www.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20250206
DTEND;VALUE=DATE:20250329
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250811T151955Z
LAST-MODIFIED:20250811T151955Z
UID:10000289-1738800000-1743206399@kcjt.si
SUMMARY:ROBERT LOZAR: Skratka
DESCRIPTION:Slike Roberta Lozarja na platnu so barvite tematizacije prostora\, izvornega slikarskega problema vse od renesanse. Na njemu lasten in izzivalen način obravnava urejeno klasično prostorsko iluzijo\, ki jo sooča z na videz kaotičnimi barvnimi prostorskimi prepleti. \n  \nRobert Lozar\, pomemben slovenski slikar iz Črnomlja\, deluje v Ljubljani\, Mariboru\, Novem mestu in v domačem kraju. \nNjegova dela zaznamujejo prodorne misli\, drzni premiki\, duhovite rešitve\, sveže konstelacije in naslovi slik oziroma razstav. S posnemanjem videza tridimenzionalnega prostora problematizira slikarstvo samo po sebi kot tudi njegovo srž in estetiko\, s katero se veliko ukvarja. \nPoleg slikanja se ukvarja s pisanjem in objavljanjem strokovnih besedil ter urednikovanjem. Svoje dragoceno znanje in izkušnje v zadnjem času širi ter prenaša tudi kot docent na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. \n(Produkcija: Galerija Kocka) \n  \n*** \nROBERT LOZAR: SKRATKA \n  \nNa razstavi v Galeriji Kocka se akademski slikar Robert Lozar predstavlja z deli\, nastalimi v zadnjih nekaj letih\, in so del dveh ciklov\, Črvine in abstrahirane krajine\, kot jih avtor sam poimenuje. Njegov način ustvarjanja ni strogo ločujoč na posamezna obdobja umetnikovega izražanja\, saj skozi daljše časovno obdobje snuje več ciklov hkrati\, ki se med seboj na prvi pogled mogoče ne povezujejo najbolje\, vendar se v osnovi vsi srečujejo s problematiko reševanja prostorskih problemov. \nNajbolj prepoznavno udaren in nezamenljiv je Lozarjev cikel Črvin\, s katerim prikazuje imaginarne skulpture v mimetično naslikanih prostorih. Črvine so posnetek navideznega premikanja telesnih gest\, sledi slikarjevih potez skozi prostor in delujejo kot konglomerat\, ki miselno zaposluje gledalca\, saj ga intrigiran od skupka na videz zapletenih\, nerešljivih potez želi razvozlati. Soočen je z zabavnim iskanjem prepletenih poti\, ki tvorijo značilen avtorjev odnos med telesnostjo in prostorom v ozadju. Med izstopajočimi gestami je skoraj praviloma prisotna močna horizontalna poteza\, ki nakazuje prostor\, z njim deluje povezovalno. Gledalec vstopi v prostor slike in sprva vso pozornost posveti imaginarnim skulpturam ali sliki\, ki je v sliki naslikana\, in prostor okoli nje postane na nek način nepomemben. Izkušnja prostora\, ki jo človek razvije skozi leta\, pa je tako ponotranjena\, da se mimetično naslikan prostor zlije v prostor\, v katerem se zdaj nahajamo. Avtorjeva – lahko bi rekli prevara – te spodbudi in prisili\, da se ozreš po prostoru\, preverjaš svoje očišče in prostorske plane in se sprašuješ\, kam vodijo in kje se končajo. Te intrige so še toliko bolj izrazite\, ko Lozar mimetično naslika prostor\, v katerem razstavlja svoja dela in s katerim želi spodbuditi gledalca k ponovnemu preizpraševanju lastnega položaja in preusmerjanju pozornosti s površine na globino slikovnega polja in obratno. \nS ciklom abstrahiranih krajin razpira podobe\, zasnovane z izrazito horizontalnim plastenjem barv. Uporablja različne tehnike nanašanja barv\, od zelo tankih\, prosojnih glazur do gostih nanosov\, kar delom vnese intenziven dialog med pastozno zgoščenim površjem in haptično globino. Napetost med površjem in globino je za avtorja ključnega pomena. Kot tudi barvna napetost\, optično utripanje\, žarenje\, ustvarjeno z živahnim koloritom\, ki ga spremlja že od samih začetkov. V abstrahirane krajine\, ustvarjene z ritmično ponavljajočimi se horizontalnimi linijami\, mestoma vstavi podobo\, spominjajočo na figuro\, ki zaustavi pogled in vanj vnese svežino. Dela izžarevajo sproščenost\, avtorjevo igrivost in uživanje v samem aktu ustvarjanja. Neobremenjena s časom in prostorom\, v katerem so nastala\, opozarjajo na smisel in izhodišče slikarstva. \nSkratka\, v strnjenem\, omejenem obsegu na kratko spoznamo slikarsko ustvarjanje Roberta Lozarja\, ki je znan po svojem edinstvenem pristopu k slikarstvu. Ta se nenazadnje izraža tudi z izbiro nenavadnih naslovov razstav\, ki se odmikajo od pompoznosti in težkih tem\, ki po Lozarjevem mnenju premočno vplivajo in po nepotrebnem obremenjujejo kreativno izražanje v polju umetnosti. Lozarjevo ustvarjanje se vrača k osnovnim problemom slikarskega izražanja in ne posega na polja najrazličnejših problematik\, ki si jih dnevno ustvarja človeštvo. Prvenstveno se posveča raziskovanju iluzije tridimenzionalnega prostora na dvodimenzionalni ploskvi. Le to je bilo v slikarstvu skozi zgodovino tesno povezano z razvojem znanosti\, tehnologije in kulture. Vse od ustvarjanja tehnik perspektive v času renesanse do sodobnih digitalnih eksperimentov umetniki vedno znova iščejo načine za preseganje omejitev dvodimenzionalne površine\, ustvarjanje iluzije globine ter poglobljenih vizualnih izkušenj. Uporaba perspektive je ena najpogostejših in priljubljenih manipulacij v umetnosti\, ki jo umetniki\, med njimi je tudi Robert Lozar\, uporabljajo z namenom\, da bi v gledalcih vzbudili specifične emocije in izzvali čustvene reakcije. Umetniško delo ni vedno univerzalno razumljivo\, a njegova vrednost leži v sposobnosti ustvarjanja dialoga in povezave med umetnikom in gledalcem\, ter tudi v videnju nove perspektive\, ki ponuja razmislek o tem\, kaj je umetniško delo in kakšno vlogo ima v konstantno spreminjajočem se svetu. \n  \nJasna Kocuvan Štukelj \nkustosinja Dolenjskega muzeja Novo mesto \n  \nRobert Lozar (1967) je leta 1993 diplomiral pri profesorici Metki Krašovec na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Leta 1992 je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Od leta 1995 do leta 2000 je bil odgovorni urednik revije Likovne besede. Je član Društva likovnih umetnikov Dolenjske\, Bele Krajine in Posavja in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov\, pri kateri je leta 2024 postal predsednik Umetniškega sveta. Je visokošolski učitelj slikarstva na PEF Maribor. 
URL:https://kcjt.si/dogodek/robert-lozar-skratka/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:Galerija Kocka
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/2025/08/Sprehajanje-kosilnice-2-2025-30x40cm-scaled.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20250114
DTEND;VALUE=DATE:20250204
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250811T151856Z
LAST-MODIFIED:20250811T151856Z
UID:10000288-1736812800-1738627199@kcjt.si
SUMMARY:MLADI LIKOVNI TALENTI
DESCRIPTION:Tudi letos smo k sodelovanju na razstavi povabili likovne pedagoge osnovnošolcev in srednješolcev v Novem mestu in okolici. \nV šolskem letu 2024/2025 nadaljujemo s projektom Mladi likovni talenti\, s katerim predstavljamo nabor likovnih del učencev in dijakov po izboru likovnih pedagogov\, najboljše tri opuse pa po izboru strokovne žirije tudi nagradimo. Z razpisom in razstavo želimo mladim odpirati razstavni prostor\, jim nuditi podporo pri njihovem ustvarjanju ter jih s strokovnim mnenjem komisije spodbudno pospremiti v nadaljnjo umetniško pot. Razstava je del projekta\, ki poteka v partnerstvu med vzgojno-izobraževalnih ustanovami v Mestni občini Novo mesto in Galerijo Kocka. \nNa povabilo se je odzvalo 8 šol\, ki bodo predstavile 16 mladih talentov. \nOb odprtju razstave smo podelili 1.\, 2. in 3. vrednostno nagrado ter posebna priznanja izstopajočim učencem. \nPodpirajmo mlade talente! \nPREJEMNIKI NAGRAD IN PRIZNANJ Z LETOŠNJEGA RAZPISA SO: \n1. NAGRADA: Ajda Kambič / mentorica Aleksandra Matjašič (Srednješolski center Novo mesto\, Srednja gradbena\, lesarska in vzgojiteljska šola) \n2. NAGRADA: Anastazija Pečarič / mentorica Andreja Novak Gabrič (OŠ Otočec) \n3. NAGRADA: Tajda Mestnik / mentorica Tamara Rifelj (Ekonomska Šola Novo mesto\, smer Medijski tehnik) \nPOSEBNA PRIZNANJA: \nAlina Petrnič / mentorica Tamara Rifelj (Ekonomska Šola Novo mesto\, smer Medijski tehnik) \nPolina Hubenko / mentorica mag. lik. um. Bojana Cvejić Zagorc (Srednješolski center Novo mesto\, Srednja zdravstvena in kemijska šola) \nSara Petrina / mentorica Anica Klobučar (OŠ Šmihel) \nNa violino nam je zaigrala Ema Usenik.\nHvala vsem sodelujočim učencem in mentorjem! \nNA RAZSTAVI SODELUJEJO: \nGRM NOVO MESTO\nCenter za biotehniko in turizem\nLOTI BELE\, 2. l.\nPIA RESNIK\, 2. l.\nmentorica: Maja Mlakar \nŠOLSKI CENTER NOVO MESTO\nSrednja gradbena\, lesarska in vzgojiteljska šola\nAJDA KAMBIČ\, 3. l.\nmentorica: Aleksandra Matjašič \nŠOLSKI CENTER NOVO MESTO\nSrednja zdravsteva in kemijska šola\nPOLINA HUBENKO\, 1. l.\nKATARINA FRELIH\, 1. l.\nNUŠA KREN\, 1. l.\nmentorica: mag. lik. um. Bojana Cvejić Zagorc \nEKONOMSKA ŠOLA NOVO MESTO\nSmer Medijski tehnik\nPATRICIJA KUŠLJAN\, 1. l.\nTAJDA MESTNIK\, 3. l.\nALINA PETRINIČ\, 4. l.\nmentorica: Tamara Rifelj \nOŠ ŠMIHEL\nSARA PETRINA\, 8. r.\nKYRA MARKOVIČ HVALA\, 9. r.\nmentorica: Anica Klobučar \nOŠ OTOČEC\nANASTAZIJA PEČARIČ\, 9. r.\nmentorica: Andreja Novak Gabrič \nOŠ GRM NOVO MESTO\nNIKA GODNIČ\, 9. r.\nAIŠA MERDANOVIĆ\, 8. r.\nMentor: Uroš Strugar \nOŠ FRANA METELKA ŠKOCJAN\nGAŠPER GIODANI\, 9. r.\nVIKTORIA HOČEVAR\, 9. r.\nMentorica: Daniela Zupan Dežman \nLetos bo dela ocenila komisija v zasedbi prepoznanih likovnih umetnikov: Andreja Schwenner\, Nataša Mirtič in Alojz Konec.
URL:https://kcjt.si/dogodek/mladi-likovni-talenti-2/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:Galerija Kocka
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/2025/08/PLAKAT_MLADI_LIKOVNI_TALENTI_2025.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20241216
DTEND;VALUE=DATE:20250111
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250811T151738Z
LAST-MODIFIED:20250811T151803Z
UID:10000287-1734307200-1736553599@kcjt.si
SUMMARY:10. NOVOLETNICA 2024/2025
DESCRIPTION:Predstavljena so praktično skoraj samo letošnja likovna dela\, torej nova\, ki z izbranimi in svežimi novostmi motivno\, vsebinsko\, oblikovno z osebnimi poetikami kažejo sodobno smer likovnega jadranja združenega področja imenovanih treh regij in vseslovenske ustvarjalne gladine.\n*** \nNovo \nLikovna umetnost in filozofija sta ločeni\, a hkrati povezani. Sama likovnost se lahko bogati s filozofsko mislijo in dviguje naše čute z modro mislijo. Zagovarjam povezovanje umetnosti in filozofije\, vendar ne za ceno redukcije filozofije na umetnost niti paradigme (znanstvenega vzorca)\, da je umetnost zgolj filozofska kategorija. Umetnost in filozofijo povezuje določen odnos do resnice. Če umetnost proizvaja resnice\, filozofija prikazuje umetnost kot posrednika resnice. To je pravzaprav že stališče Alaina Badiouja (*1937\, Rabat\, Maroko)\, enega najvplivnejših francoskih filozofov in političnih teoretikov. V svojem Priročniku inestetike leta 1989 trdi\, da pozornost obliki pomaga razkrivati ključno vlogo umetnosti\, to je uprizarjanje tistih resnic\, ki so drugače »nevidne«. Tudi zato so v umetnosti zelo pomembne novosti\, ki jih tokrat vidimo v množini: kot nove članice\, kot nova umetniška dela\, kot uvedbo nove nagrade in še prispodobno kot pričakovanje novega v novem letu. \nDruštvo likovnih umetnikov Dolenjske\, Bele krajine in Posavja so letos obogatile tri nove članice: Kiki Klimt\, Nina Tomšič Polegek in Alenka Venišnik\, ki so povečale članstvo in vnašajo novo umetnostno sapo v društvena jadra. \nPredstavljena so praktično skoraj samo letošnja likovna dela\, torej nova\, ki z izbranimi in svežimi novostmi motivno\, vsebinsko\, oblikovno z osebnimi poetikami kažejo sodobno smer likovnega jadranja združenega področja imenovanih treh regij in vseslovenske ustvarjalne gladine. \nZačenjamo z novo DLUD Didkovo nagrado in Priznanjem\, ki vstopata v naš kulturno umetnostni prostor. Nagrada je steklena plaketa z listino\, priznanje je listina. Oboje sta častni nagradi DLUD za posamezno leto\, poimenovani po Zoranu Didku (11. 6. 1910–27. 10. 1975). Tričlanska strokovna žirija v sestavi umetnostnega zgodovinarja in dveh članov DLUD na podlagi najnovejših del in nastopov izbere častna nagrajenca. S tem nagradimo razstavno dejavnost doma in v tujini\, prispevajoč tako k utrjevanju identitete regije na nacionalnem nivoju in identitete slovenstva v okviru evropskih narodov. Nagrada hkrati vzpodbuja ustvarjalnost članov in društva\, krepi društvene vezi ter slavi umetnostno dediščino našega velikega slikarskega rojaka. DLUD Didkovo nagrado za leto 2024 prejme Nataša Mirtič za razstavo pregled:odtis (23. 2.–11. 5. 2024\, Jakčev dom\, Dolenjski muzej Novo mesto)\, razstavno nastopanje v tujini in večletno požrtvovalno delo v Društvu DLUD. DLUD Priznanje za leto 2024 prejme Janko Orač za razstavo Lirični svetovi (15. 3.–15. 5. 2024\, Galerija Ulti Novo mesto)\, razstavno nastopanje v tujini in večletno požrtvovalno delo v Društvu DLUD. \n10. NOVOLETNICA 2024/2025 so 10. anali Društva likovnih umetnikov Dolenjske\, Bele krajine in Posavja. Poteka tradicionalno od 2014. Sprva je imela namen in željo novoletne prodaje del manjšega formata v stilu Zimskega salona ZDSLU ter tako dostopnejšega nakupa v adventnem in prednovoletnem času obdarovanja. Menjavala in iskala je svoje poimenovanje – Zložena pesem 2014\, Likovne poetike 2015\, Skupinska prodajna razstava 2016\, Jant.art 2017\, Srečna nova slika 2018\, Obešanje z DLUD 2019\, izpad zaradi covid pandemije 2020\, Spektrum 2021\, Novoletna razstava 2022\, Novoletnica 2023 in 10. Novoletnica 2024/2025. Člani se revijalno predstavljajo novomeški in širši kulturni javnosti s svojimi letnimi likovnimi dosežki malega in srednjega formata. Izbrali so jih sami avtorji po lastni presoji in s ciljem pokazati svoje presežne dosežke večidel iz svežega ustvarjalnega opusa. Pomemben moment tega razstavnega društvenega letopisa predstavlja tudi predstavitev novosprejetih članov. \nRazstavljajo: Martina Hegediš\, Kiki Klimt\, Alojz Konec\, Jožica Medle\, Janko Orač\, Marija Rus\, Damjana Stopar\, Andreja Schwenner\, Nina Tomšič Polegek\, Alenka Venišnik\, Uroš Weinberger. \n  \nAlojz Konec\, december 2024
URL:https://kcjt.si/dogodek/10-novoletnica-2024-2025/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:Galerija Kocka
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/2025/08/10.NOVOLETNICA_promo-slika.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20241119
DTEND;VALUE=DATE:20241214
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250811T151645Z
LAST-MODIFIED:20250811T151645Z
UID:10000286-1731974400-1734134399@kcjt.si
SUMMARY:SKULPTE: Bajeslovni Gorjanci
DESCRIPTION:Rdeča nit\, ki letos povezuje skupinski ustvarjalni nastop članov umetnostnega društva Skulpte\, je brez dvoma kamen iz različnih geoloških obdobij\, s katerim jim je uspelo za nas oživiti mitološka bitja z območja Gorjancev\, mejnega gorovja med Slovenijo in Hrvaško. \nLetna razstava Društva Skulpte\, 2024 \nBAJESLOVNI GORJANCI \nLikovna ocena razstave \n  \nČas in prostor\, v katerem so po številnih pripovedih zagotovo živela mitološka bitja in morda v sodobni preobleki živijo še danes\, se nahaja v tistem spektru našega dojemanja in prikritega verovanja\, ki se nam je naselilo v skrite kotičke naše zavesti. Le tu in tam nam preko sanj dovoli\, da podoživimo neponovljivo izkušnjo otroštva\, ko so nam starejši pripovedovali neverjetne zgodbe iz zakladnice bogatega ljudskega izročila. Mitološki svet je čas in prostor\, v katerem se prepletajo božansko in demonično\, preprosto in zapleteno\, pa tudi ljudsko in predvsem fantazijsko izročilo. Mitologija ali bajeslovje je ljudski žanr\, ki ga sestavljajo pripovedi in zgodbe tako lokalnega kot globalnega obsega. \nOb izidu in predstavitvi svoje knjige »Poetika in logika slovenskih mitov: Ključi kraljestva«\, ki je izšla pri Študentski založbi v zbirki Koda\, je priznani slovenski etnolog Zmago Šmitek duhovito označil mitologijo kot »jamo\, iz katere zlepa ne splezaš« in s tem dovolj zgovorno pojasnil razsežnost ene izmed najprivlačnejših vej etnološke znanosti. \nRdeča nit\, ki letos povezuje skupinski ustvarjalni nastop članov umetnostnega društva Skulpte\, je brez dvoma kamen iz različnih geoloških obdobij\, s katerim jim je uspelo za nas oživiti mitološka bitja z območja Gorjancev\, mejnega gorovja med Slovenijo in Hrvaško. \nKljub temu\, da je bogato ljudsko izročilo z obeh strani pogorja etnografsko in etnološko dobro obdelano\, pa strokovne delavce čaka še obsežno neraziskano gradivo\, ki je predmet nesnovne kulturne dediščine\, skrite v gori in v njenih pobočjih. Mitološkega in bajeslovnega gradiva je torej dovolj tudi za prihodnje rodove. Vsebinsko in pripovedno plat so kiparji povečini iskali v dobro znanih in med Dolenjci izjemno priljubljenih Bajkah in povestih o Gorjancih\, ki jih je zavedni in razgledani zbiratelj ljudskega izročila rešil pozabe in izumrtja. Nekateri ustvarjalci pa niso ostali le v lokalnih okvirih in so tematski sklop letošnje razstave razširili na območje Slovenije\, pa tudi v globoko preteklost antike. \nKaj pa sodobna mitologija? Da\, tudi sedanjost je zastopana z UFO (unidentified flying object) ali po naše NLP (neznani leteči predmet)\, ki jih nad slovenskim nebom spremljamo že od leta 1968. Tu so še stripovski junaki in junaki računalniških igric ter super junaki\, ki premorejo nadnaravne moči (supermen\, betmen\, spajdermen)\, ki v virtualni resničnosti postajajo to\, kar so bili za naše prednike vile in škratje\, zmaji in hibridne pošasti ter zlatorogi (njihov sloves odmeva tudi v albanskih gorah). Da je historična mitologija še kako prisotna med ljudmi\, potrjuje praznovanje rudarskega praznika v Zasavju\, kjer so do zaprtja rudnikov Trbovlje\, Zagorje in Hrastnik kopali premog. Rudarjenje je bilo neločljivo povezano z jamskim škratom perkmandeljcem (popačenka\, skovana iz nemške besede bergman)\, ki je bil nabrit in nagajiv\, ni pa bil nikoli hudoben ali celo zloben. \nIn tako rudarski praznik\, ki ga v Zasavju redno in spoštljivo praznujejo\, ohranja bajeslovnega škrata v zavesti\, ki jim obuja spomin na nekdanje čase. Sicer pa ima sleherni rudnik svojo enačico tega jamskega škrata. V ta okvir praznovanja sodi tudi belokranjsko Jurjevanje\, povezano z obujanjem specifičnega mitološkega izročila o vilinskih bitjih v tem delu naše dežele. \nŽe od nekdaj si ljudje pripovedujemo bajke\, pravljice in povesti in tega ne počnemo samo za zabavo. Pripovedovanje je preprosto družabno dejanje\, ki izkazuje našo identiteto in je pravzaprav genialen način za delitev zgodovinskih vrednot in ohranjanja kulturnega spomina. Pri tem ima ljudsko izročilo neprecenljivo vrednost in je za sleherno občestvo izjemnega pomena. \nTega se v celoti zavedajo tudi na letošnji društveni razstavi predstavljeni kiparji\, zato so se tokrat še posebej zavzeto in seveda neodvisno lotili izbranega tematskega sklopa ter tako na svoj specifičen način poskušali kompleksno tematiko približati likovnemu občinstvu. Pričakujejo in želijo si vaše pozornosti\, obenem pa so prepričani\, da ne boste prezrli\, kako raznovrstno in raznoliko ter po številu del bogato ustvarjalno pot so člani društva prehodili že do sedaj\, ko so se zavzeto in poglobljeno ukvarjali z različnimi slogovnimi pristopi\, tehnikami\, ikonografskimi vsebinami in številnimi žanri. \nMorda se zdi\, takole na prvi pogled\, njihovo likovno udejstvovanje lahkotno in ljubiteljsko sproščeno\, pa temu ni ravno tako. Slehernega ustvarjalca\, ki mu je izražanje čustev in stanja duha nepogrešljiva ustvarjalna potreba in način življenja\, na življenjski in ustvarjalni poti spremljajo vzponi in padci\, dvom in malodušje\, nastavljanje ogledala sebi in svojemu delu in postavljanje vprašanj o upravičenosti in smislu lastnega početja. \nV priložnostnem besedilu letošnjega razstavnega kataloga je vsekakor premalo prostora za poglobljeno razčlembo predstavljenih umetnin\, saj gre za skupinsko razstavo članov. Gotovo pa imata uvodni nagovor in kataloška predstavitev na razstavi sodelujočih avtorjev namen\, da z nekaj temeljnimi izhodišči pojasnita in gledalcu približata avtorsko videnje bajeslovnih bitij v razgibanem sožitju z ljudmi. \nS člani društva Skulpte se poznamo že vrsto let in že ob prvem srečanju\, ki je bilo seveda povezano z likovno umetnostjo\, sem uvidel in spoznal\, da so v mnogih pogledih izjemne osebnosti. S kulturno dejavnostjo\, še zlasti s klasičnim likovnim ustvarjanjem in ustvarjanjem na področju uporabne umetnosti\, so krepko presegli zgolj lokalne okvire in tako svojevrstno zaznamovali svoj čas in prostor. \n  \nJožef Matijevič \numetnostni zgodovinar\, likovni kritik
URL:https://kcjt.si/dogodek/skulpte-bajeslovni-gorjanci/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:Galerija Kocka
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/2025/08/Untitled-1-1.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20241007
DTEND;VALUE=DATE:20241116
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250811T151601Z
LAST-MODIFIED:20250811T151601Z
UID:10000285-1728259200-1731715199@kcjt.si
SUMMARY:ALUmni 1974–1978.2024
DESCRIPTION:Razstavlja 21 od 26 uradno vpisanih sošolcev\, to so Aleksič Vojko\, Černič Pretnar Mojca\, De Gleria Blaž\, Demšar Danijel\, Dimovski Boge\, Gorenec Bojan\, Konec Alojz\, Kosmač Stane\, Kumprej Benjamin\, Madžarac Nada\, Makuc Semion Miladi\, Mandić Dušan\, Metlikovič Matej\, Mihelič Igor\, Nikolov Dimče\, Pavlovič Boro\, Praprotnik Janez\, Premoša Ignac\, Sotler Aleš\, Špenko Tanja\, Ulrih Vasja. \n  \n  \nRazstava ALUmni 1974–1978.2024 obeležuje petdeset let določene likovne generacije ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Poskuša dokumentirati in prikazati osebne avtorske dosežke\, generacijski karierni domet in ustvarjalno univerzitetno legitimacijo slikarske\, grafične\, restavratorske in kiparske smeri Akademije dotičnega časa. Prisotna je večina ustvarjalcev\, ki so tvorili študijsko skupino v vpisnem letu 1974–1975. Dela so izbrali avtorji sami. Celotni prikaz je omejen na ustvarjalno razsežnost\, torej izključno risbe\, slike\, grafike in kipi. Razstava tako ponuja celovit vpogled na neko obdobje slovenske umetnosti. Predstavlja poskus umetnostnozgodovinskega pregleda pomembnega segmenta sodobnega časovnega preseka in izhodišče razmišljanja o obdobju\, umetnosti in avtorjih. Hkrati pa je razstava vzporednica srečanju in soočenju zrelih avtorjev okroglih petdeset let po vpisu na ALU. \n(Koprodukcija: DLUD\, Galerija Kocka) \n  \n*** \nDeja Bečaj: ALUmni 1974–1978 \nNa razstavi ALUmni se predstavlja enaindvajseterica diplomantov Akademije za likovno umetnost Univerze v Ljubljani\, ki letos praznuje 50. obletnico svojega začetka študija. Slikarska\, grafična in kiparska dela\, ki so jih avtorji in avtorice uvrstili na razstavo\, so nastajala vse od konca osemdesetih let do danes\, zato je izbor izredno eklektičen in težko govorimo o rdeči niti\, ki bi povezovala vse predstavljene. Kljub heterogenosti tako razstavnih del kakor tudi njihovih kasnejših poklicnih poti\, avtorice in avtorje povezujeta skupen prostor in čas študija v sedemdesetih letih. \nO sedemdesetih se sicer piše kot o dobi umetniške krize oz. izčrpanosti v slovenski umetnosti po »bumu« izraznih inovacij v šestdesetih letih. Razloge za to lahko pripišemo ekonomski krizi in družbenim ter političnim napetostim v Jugoslaviji. Slednje se je na področju umetnosti odražalo skozi kontrolo države nad kulturnimi institucijami\, kar je prispevalo k enoviti estetiki\, zastopani na razstavah. Porajati so se začela celo vprašanja o koncu slikarstva kot medija nasploh\, ki jih je zanetilo uveljavljanje konceptualizma\, pri nas začenši s Skupino OHO konec šestdesetih let prejšnjega stoletja. Slikarstvo je novo življenje dobilo leta 1976\, ko so Andraž Šalamun\, Tugo Šušnik in Tomo Podgornik z razstavo v Moderni galeriji prekinili s tradicijo evropskih zgledov oz. evropske tradicije »liričnega« abstraktnega slikarstva in za zgled vzeli ameriško fundamentalno oz. primarno slikarstvo. S poudarkom na materialnosti fizičnega likovnega dela so se zoperstavili dominanci konceptualizma in z razstavo bistveno zaznamovali domačo likovno produkcijo za naslednjih slabih pet let. \nTo je le nekaj točk\, ki so do neke mere nedvomno vplivale na oblikovanje ustvarjalne identitete razstavljavcev in razstavljavk. Študijska leta so tako nudila podlago\, ki so jo uporabili za nadaljnje izpopolnjevanje in razvijanje lastnih slogov. Za to so v veliki meri zaslužni profesorji\, ki so v tem obdobju poučevali na Akademiji. Velika imena slovenskega modernizma\, kot so Zdenko Kalin\, Drago Tršar\, Slavko Tihec\, Štefan Planinc\, Milan Butina\, Janez Bernik in Marjan Pogačnik\, so skrbela za prenos tehničnih znanj in visok standard diplomantov\, kot raziskovalci\, ustvarjalci in mnogi pionirji na svojih področjih pa so bili vzor mladim in so jih vzpodbujali k inovativnosti ter eksperimentiranju znotraj uveljavljenih medijev. Kljub naklonjenosti k razvijanju novega se je med staro in mlado generacijo kmalu pokazal razkol. Moderniste z njihovim idealiziranim pogledom na umetnost in njeno vlogo v družbi ter vztrajanjem v tradicionalnih umetniških sredstvih so mladi doživljali kot nazadnjaške – tako kot že tolikokrat poprej in kasneje. Ustaljenim praksam so nasprotovali z vnašanjem kritike\, samorefleksije\, ironije in humorja v dela ter sprejeli vdor novih medijev in tehnologije v ustvarjalno polje\, po čemer so kasneje posegali tudi nekateri umetniki\, zastopani na razstavi ALUmni. \nNa sedemdeseta umetnostna zgodovina gleda kot na prehodno obdobje\, ko se začnejo izoblikovati postavke postmodernizma\, ki polno zaživi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja\, ko so se na umetniški sceni pozicionirali tudi alumni. Ob prvem pogledu na razstavljena dela najdemo več paralel z deli njihovih profesorjev\, ki so se profilirali prav v času študija generacije 1974–1978. O močnejši povezavi z modernistično tradicijo pričajo tudi slike\, ki citirajo določene elemente znanih del\, in umetnike\, kot so Pablo Picasso\, Kazimir Malevič in Yves Klein\, celo navajajo v naslovih. Ravno citiranje in reinterpretacija pa sta podstati postmodernizma\, ki vzpostavlja nov odnos do preteklosti.
URL:https://kcjt.si/dogodek/alumni-1974-1978-2024/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:Galerija Kocka
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/2025/08/ALUmni-2024_eVABILO-scaled.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20240913
DTEND;VALUE=DATE:20241005
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250811T151447Z
LAST-MODIFIED:20250811T151447Z
UID:10000284-1726185600-1728086399@kcjt.si
SUMMARY:KIKI KLIMT: Vizualna analiza mita Psihe in Erosa skozi Heglovo dialektiko
DESCRIPTION:Arhetipi\, bistva našega bivanja\, ki so neopredeljiva z umom\, se ob izrekanju nujno odenejo v simbole\, da bi nam bili dojemljivi. Ob tem pa zapadejo procesu banalizacije. Bistvo s časom izgine\, ostane le prazna lupina podobe. \n  \n*** \n  \nZgodba gre tako: \nBilo je dekle\, ki je bilo prelepo. \nZa to jo je kaznovala ljubosumna boginja in Psihe se ji je morala žrtvovati s skokom s pečine. \nBil je zaljubljeni Eros\, ki jo je na krilih Zefirja rešil. Obličja svojega rešitelja ni smela ugledati niti\, ko je postal njen ljubimec. Vsako noč se je v čisti temi prikradel k njej in njegov dotik je bilo vse\, kar je poznala. \nBlažene noči sta prekinili zavistni Psihini sestri. \nLjubiš se s pošastjo\, sta dejali. \nPrižgi svetilko. \nVzemi nož. \nZakolji stvora. \nIn Psihe je storila tako. \nA v luči je namesto pošasti ugledala prelepo obličje svojega božanskega ljubimca. Nož ji je zastal. Eros ga je ugledal in strtega srca z enim zamahom kril zapustil nezaupljivo dekle. \nPsihe se je želela ubiti. \nRešila jo je voda\, ki jo je ustavila in dejala: \n»Psihe\, pojdi do Venere in opravi\, kar ti bo naložila\, da pridobiš nazaj ljubezen njenega sina.« \n(Psihe je morala ločiti zrno od plev. V obupu je zajokala\, a so ji pomagale pridne mravljice.) \n(Psihe je potrpežljivo počakala\, da so ovni zaspali in je lahko pridobila njihovo zlato runo.) \n(Psihe je orel pomagal in jo ponesel do vode življenja.) \n(Psihe je z nasveti stolpa odšla v podzemni svet mrtvih in od tam prinesla šatuljo z lepoto.) \nTedaj si je poželela le malo te lepote\, ki bi jo morala predati Veneri. Le malo\, da bi bila vredna svojega božanskega ljubimca. \nV šatulji je bil namesto lepote spanec. \nSpeče dekle je rešil usmiljeni Eros\, ki jo je odnesel v nebeško domovanje. \nTam sta kot bogova bivala še mnoga leta in rodila se jima je hči z imenom Radost. \n  \nTo je bila zgodba. To je bila ena od zgodb. \n  \nStarodavna zgodba\, ki se je prenašala od ust do ust in vsaka usta so jo oblikovala po svoji podobi. \nKo se je prof. dr. Kiki Klimt že dve leti tega na umetniški rezidenci v Grčiji lotila njene upodobitve kot raziskave mita z napotki odraščajočim ženskam\, ji je postalo jasno\, da tu nekaj ni na mestu. Podoba\, ki je zrla s portretov\, je bila prav ta\, prežvečena in zastrta. Kar pred stvaritvijo slik ni bilo razvidno\, je bilo zdaj jasno kot beli dan: Psihe se je za greha svoje lepote in nezaupljivosti lahko odkupila le s tem\, da je bila pridna\, skromna in potrpežljiva – le tako je pridobila odpuščanje ljubimca\, da jo je rešil\, in njegovo rešitev je nemočna potrebovala. \n  \nTako je bilo jasno\, da se projekt ni končal z odhodom iz Grčije. Niti približno – šele začel se je. Pred dr. Klimt je stala uganka: izrazito patriarhalna narativa in vprašanje\, kaj se skriva pod njo. \n  \nRazvozlati se je je lotila z vizualnim projektom\, ki pa ni nič manj sistematičen kot kako znanstveno delo. Kot je zapisala: »Celo mnogi strokovnjaki\, ki se udejstvujejo v svetu vizualne ustvarjalnosti\, ne priznavajo slikarstva kot intelektualnega dela. Še manj jih zares pozna natančni likovni jezik – večina dojema slikarstvo kot intuitivno\, naključno udejstvovanje\, ki je produkt subjektivnih čustev\, izlitih na platno. Slikanje ni psihoterapija ali sprostitev po napornem delovnem dnevu. Slikanje je izrekanje v natančnem jeziku. Če umetnik pozna svoj jezik\, je ta nesporen in objektiven. Tako likovni jezik kot položaj žensk sta še zmeraj vse preveč marginalizirana v sodobni družbi in zavita v tisoče papirjev in pentelj. Želim ju povezati in spremeniti dojemanje obeh; slikarjev in žensk.« \n  \nNjen princip sestoji iz združevanja več kot tridesetletnega študija vizualnega jezika\, filozofije\, mitologije\, psihologije in sodobne znanosti. Za vsako posamezno sliko stoji natančna shema kompozicije in barv\, ki temelji na pitagorejski geometriji\, kemiji\, matematiki in njenih lastnih spoznanjih. Pristop je prilagojen vsaki seriji slik\, vedno pa sledi quadriviliumu\, temelju lepih umetnosti v stari Grčiji. Sestoji iz štirih konceptov: števila in vizualni elementi\, geometrijski elementi\, barve in poteza. Število in geometrija sta v srčiki slehernega izmed njih. Proces priprave je mnogokrat bolj dolgotrajen kot samo slikanje in nič manj pomemben. Za vprašanjem\, kako naslikati\, se namreč skrivata vprašanji\, kaj in zakaj\, in prav tu se porajajo spoznanja. \n  \nTehnika slikanja ni nič manj vestno premišljena in izpiljena kot ves predhodni proces. Po letih študija da Vincijeve tehnike sfumato jo je dr. Klimt nadgradila in poimenovala slikanje s svetlobo. Lazurno nanašanje barv ustvari podobo\, ki zaradi barvnih meglic pridobi prostorsko dimenzijo. \n  \nCeloten sistem temelji na Heglovi dialektiki – zaradi njene jasnosti in sistematične nravi\, ki pritiče kompleksnemu sistemu dela. Hkrati pa dr. Klimt tako kot Hegel\, ki v Fenomenologiji duha prehaja od posameznega k občemu\, s projektom išče tisto obče mita. Vsaka serija slik predstavlja en korak v dialektičnem procesu; začne se z tezo\, ki ji nasprotuje antiteza\, združujeta pa se v sintezi\, ki odpre pot za naslednjo tezo. Serije dialektiki ne sledijo le konceptualno\, temveč tudi vizualno. \n  \nOb začetku dialektičnega procesa ne dr. Klimt ne jaz\, ki sem mu imela čast prisostvovati\, nisva vedeli\, kam bo pot peljala in kako se bo zaključila. In še ni zaključena\, se pa svitajo obronki sinteze. Kar se je začelo kot izraz konfliktnih konceptov narekujočega mita – patriarhalna in feministična narativa\, new age in ‘girlboss’ narativa – se je na neki točki in v neki drugi sintezi vseh konceptov popolnoma otreslo. Bistvena ni bila več predstavitev idej\, temveč iskanje\, ki je tolikanj bolj zanimivo\, ker za razliko od prvega pri tem nikdar ne veš\, kje boš pristal in kaj našel. Jasno pa je\, da gre za iskanje nje. Ona\, Psihe\, je vedno bolj oseba in manj zgolj persona. Kot so bile konceptu podrejene slike\, mu je bila podrejena tudi ona – sleherni ideji\, kaj naj bi ženska bila: lepa\, pridna\, emancipirana\, spiritualna\, feministična\, poslovna\, samostojna – in namesto\, da bi bivala\, je pasivno poosebljala koncept. Ko pa smo koncepte odstranili\, se je v nas zazrla živa oseba. Vedno bolj ločena od njene popolnoma pasivne vloge v prvotnem mitu ni aktivna le v svojih dejanjih v zgodbi sami\, podvržena ni niti našim idejam. Namesto\, da bi narekovali njeno podobo\, nam ona narekuje naše iskanje. \n  \nKot je zapisal C. G. Jung: \n»Modrost in norost se v vilinskem bitju ne le kažeta kot eno in isto\, temveč tudi sta eno in isto\, dokler ju predstavlja anima. Življenje je noro in pomenljivo. In ko se prvemu ne smejemo in ko o drugem ne špekuliramo\, je življenje banalno; tedaj ima vse najmanjšo razsežnost. Tedaj imamo le mali smisel in mali nesmisel. V bistvu je vse brez kakršnegakoli pomena\, kajti ko še ni bilo razmišljajočih ljudi\, tudi ni bilo nikogar\, ki bi razlagal te pojave. Razlaganje je potrebno le nekomu\, ki ne razume. Pomen ima samo to\, kar je nerazumljivo. Človek se je prebudil v svetu\, ki ga ni razumel\, in zato ga je poskušal razlagati.« \n  \nPsihe\, ki nas vabi k iskanju\, je tisto\, kar njeno ime pomeni; anima\, duša. Tako tudi Eros ni več njen božanski ljubimec. V svetu arhetipov\, v katerega vstopimo\, ko se potopimo izza površinskih\, banalnih podob simbolov\, je Eros življenje. Arhetipi\, bistva našega bivanja\, ki so neopredeljiva z umom\, se ob izrekanju nujno odenejo v simbole\, da bi nam bili dojemljivi. Ob tem pa zapadejo procesu banalizacije. Bistvo s časom izgine\, ostane le prazna lupina podobe. Prav to se je zgodilo naši zgodbi. \n  \nNazaj do bistva mita o Psihe in Erosu smo lahko prišli z Heglovo dialektiko\, saj je ta tako kot Jung iskal tisto presežno\, tisto izza. Nemoč je trditi o popolni zvestobi teoriji kateregakoli izmed njiju\, konec koncev pa to ni bil namen projekta. Teorija\, tako kot koncept\, služi kot metoda kreacije – oporna bergla\, s katero lahko začnemo žonglirati\, če nas je pač volja. \n  \nZigi Omerzel\n(Zigi Omerzel je študentka filozofije\, prejemnica zlatega priznanja na državnem tekmovanju v pisanju filozofskega eseja in udeleženka svetovne filozofske olimpijade v letu 2023. Je tudi hči avtorice razstave.)
URL:https://kcjt.si/dogodek/kiki-klimt-vizualna-analiza-mita-psihe-in-erosa-skozi-heglovo-dialektiko/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:Galerija Kocka
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/2025/08/klimt2.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20240812
DTEND;VALUE=DATE:20240914
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250811T150550Z
LAST-MODIFIED:20250811T150550Z
UID:10000283-1723420800-1726271999@kcjt.si
SUMMARY:LEILA BARTELL: Sanjske pokrajine /Dreamscapes
DESCRIPTION:Slikarstvo Leile Bartell izstopa po gestualnih potezah\, prefinjeni uporabi barv in značilni abstraktni strukturi naslikane površine. Prepoznavni slog je razvila že kmalu na začetku umetniške kariere\, ki se v zadnjem obdobju naglo vzpenja z vidika vse večje razstavne kontinuitete in s tem prisotnosti na širšem prostoru umetnostnega trga. \n  \n  \nČe se je na začetku pokazala javnosti predvsem kot poglobljena raziskovalka čistih likovnih prvin\, je na do sedaj prehojeni ustvarjalni poti dosegla tisto stopnjo zrelosti\, ko se lahko deloma razbremeni zavestnega raziskovanja in pusti prosto pot instinktivnim in čustvenim prvinam svojega umetniškega temperamenta in talenta. Kajti ravno sproščenost ustvarjalnega procesa jo umešča v sedanji likovni trenutek\, katerega dragocena vrednost je spontanost in neposrednost ob prirojeni ustvarjalni potenci. Tokrat se domačemu občinstvu predstavlja s serijo slik malega formata\, poimenovanih Dreamscapes (Sanjske pokrajine)\, v katerih na platno prenaša avtorski izbor intimistične tematike v kombinaciji s konceptualno premišljeno likovno sintakso geste in barv. \nLeila Bartell torej skozi zasnovane podobe spodbuja razmislek o tem\, kako je sodobnemu človeku v labirintu časa težko priti na sled temu\, kar je\, kar potrebuje in kar je zares pomembno in bistveno. Pri tem zgolj na videz preproste abstraktne podobe odražajo analogije in kontraste med zavednim in nezavednim delom človeške psihe\, med razumom in čustvi\, resničnostjo in domišljijo. Obenem zrcalijo pogled na tisto\, kar se v resničnosti evocira v obliki želja\, hrepenenja\, konfliktov ali strahov. Njene sanjske pokrajine ali\, bolje rečeno\, pejsaži duše\, so torej med seboj prepleteni nadrealistični\, fantazijski\, skrivnostni prostori\, ki predstavljajo različne nivoje človekove podzavesti in so simbolna vzporednica njegovi zavesti. Nekakšen vmesni svet\, v katerem domujeta enigmatičnost in simbolna pomenljivost in ki ga v težnji po ekspresivnost avtorica ureja svojim čustvenim in miselnim predstavam adekvatno. \nAvtorica slika podobe na platno »alla prima«\, saj pusti\, da jo vodi nakopičena kreativna energija\, zaradi katere se njihova izvedba in interpretacija naravno razvijata med delom. S tega stališča je njen pristop k slikanju neobremenjen\, spontan\, pri čemer se lahko sklicujemo tudi na njen živahni temperament. Sanjske pokrajine namreč ekspresivno oživlja predvsem z ritmom svoje slikarske poteze. Z njenim tekočim prehajanjem in variabilnim ponavljanjem doseže\, da odseva pigment v sliki takšno frekvenco\, da pride do pravega izžarevanja in valovanja energije\, zaradi česar dobijo oblike povsem organske značilnosti. A njen ustvarjalni svet je enakovredno obdarjen s premišljenostjo in racionalnimi potezami\, na katerih tudi temeljijo njena likovna raziskovanja. V samo jedro likovne izraznosti segajo njene sanjske pokrajine z barvami\, ki se raztezajo znotraj slikovnega polja v globino\, in s tem v kozmos iztekajočega se prostora. Avtorica jih polaga na platno premišljeno ter s pravo mero pretanjenosti\, zaradi poudarjene senzibilnosti pa je mogoče njihovo uporabo razumeti tudi kot utelešenje posameznih občutkov. Največkrat uporablja rdečo\, črno\, modro in zeleno\, pa tudi žlahtne vmesne gradacije. Na slikovno polje jih nanaša v slojih\, z značilno široko potezo\, ponekod jih plasti pastozno\, spet drugod lazurno\, skoraj transparentno. Ker nastopajo barve hkrati kot materija in oblika\, temu primerno spreminja njihovo intenziteto\, ostrino in čistost odnosov; stopnjujoče se odtenke iste barve postavlja skupaj\, pri čemer učinkuje enoviti pramen barve ob stiku s temnejšo površino optično svetlejši in obratno. Včasih je težko določiti\, kaj ima na sliki prednost\, ali sama barva ali ritem\, v katerem se amorfne barvne oblike razprostirajo. Notranja »arhitektura« sanj se namreč nenehno spreminja\, kar je v skladu s stalno spreminjajočo se človeško naravo. \nSlike Leile Bartell imajo torej notranji in zunanji ritem. Avtorica jih gradi tako\, da je v njih vse\, kar je zunanjega\, posledica globokega uvida v notranje življenje in doživljanje. V vsebinskem pogledu večplastno prepleta misli in vsebine\, ki jih je doživela in likovno podoživela. Želi namreč ustvariti samosvoje pokrajine duhovnega prostora\, ki so zrcalna podoba njene občutljive duše\, ki spregovori odprta za pretok vsega\, kar prinaša življenje. In če se morda zdi\, da na podobah za trenutek zaslutimo tesnobo ali nemir\, ta ne prevlada\, ampak se pod odločno radoživim čopičem usklajuje v likovno harmonijo\, kar izpričuje\, da je avtorica\, četudi delno izhaja iz tovrstne predstave o nezavednem\, v bistvu skladna v svoji naravi\, kar sublimira v likovnem zapisu\, ki zaživi pred nami kot resnična (slikarska) afirmacija življenja. \n*** \nLeila Bartell’s paintings stand out for their gestural strokes\, refined use of colour\, and distinctive abstract surface structure. Her recognisable style emerged early in her artistic career and has rapidly ascended in recent years\, marked by increasing exhibition opportunities and a growing presence in the broader art market. \nInitially known for her in-depth exploration of artistic elements\, Bartell has now reached a stage of maturity in her creative journey where she can partly release conscious exploration\, giving free rein to the instinctive and emotional elements of her artistic temperament and talent. It is precisely the very spontaneity of the creative process that places her in the current artistic moment\, where spontaneity and immediacy are prized values\, alongside innate creative potential. \nThis time\, she presents to the Slovenian audience a series of small-format paintings titled Dreamscapes\, in which she translates a personal selection of thematic ideas onto canvas through a conceptual and carefully considered visual syntax of gesture and colour. Through her crafted images\, Bartell encourages contemplation on the complexities of modern existence in the labyrinth of time—how challenging it is for modern individuals to grasp what we are\, what we need\, and what truly matters. Her seemingly simple yet profoundly abstract images reflect analogies and contrasts between the conscious and unconscious aspects of the human psyche\, between reason and emotion\, reality and imagination. These dreamscapes\, or landscapes of the soul\, intertwine as surreal\, fantastical\, and mysterious spaces\, representing various levels of the human subconscious and serving as symbolic parallels to our innermost thoughts. Bartell paints “alla prima\,” guided by accumulated creative energy that naturally evolves during the process\, resulting in interpretations that are spontaneous and uninhibited. Her vibrant temperament influences the expressive vitality of her brushstrokes\, breathing life into her dreamscapes through rhythmic painting movements. With fluid transitions and variable repetitions\, she achieves a pigment resonance that emanates energy waves\, giving organic form to her shapes. Her creative world is equally balanced with deliberation and rational strokes\, forming the core of her artistic expression. Within her dreamscapes\, colours stretch into the depths of the pictorial field\, creating a cosmos of expansive space. Bartell applies them in layers\, using broad strokes that vary from thickly layered to nearly transparent\, adjusting their intensity\, sharpness\, and purity to enhance relationships within the composition. Sometimes it is challenging to determine whether colour or rhythm takes precedence in her paintings\, where amorphous forms disperse across the canvas. The inner “architecture” of dreams continually shifts\, echoing the ever-changing human nature. \nThus\, Bartell’s paintings possess both internal and external rhythms\, reflecting her deep insights into inner life and experience. Multilayered in content\, they weave together thoughts and experiences that she has lived and visually interpreted. Her aim is to create unique landscapes of spiritual space\, mirroring her sensitive soul\, which speaks openly to the flow of life. Even if her images momentarily evoke anxiety or unrest\, these emotions do not dominate; rather\, under her confident and lively brush\, they harmonise into a visual symphony. This affirms that Bartell\, while drawing inspiration from the unconscious\, is fundamentally harmonious in nature\, manifesting in artworks that resonate as authentic affirmations of life.  \n  \nKatarina Dajčman \nDolenjski muzej Novo mesto
URL:https://kcjt.si/dogodek/leila-bartell-sanjske-pokrajine-dreamscapes/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:Galerija Kocka
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/2025/08/SLIKE_02.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20240610
DTEND;VALUE=DATE:20240812
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250811T150458Z
LAST-MODIFIED:20250811T150458Z
UID:10000282-1717977600-1723420799@kcjt.si
SUMMARY:HARUMI SONOYAMA
DESCRIPTION:Harumi Sonoyama je mojster japonske sodobne grafike\, ki se je uveljavila prek grafičnega\ngibanja sōsaku-hanga z osnovnim izhodiščem\, da so vse faze procesa izdelave grafike delo\nenega človeka. \n  \nHarumi Sonoyama je diplomiral na Univerzi Zokei v Tokiu leta 1971. Živi in dela v Jokohami na Japonskem. Je član in direktor upravnega odbora prestižnega združenja japonskih grafičnih umetnikov JPA Japan Print Association. Že več kot štiri desetletja ustvarja in sodeluje na številnih razstavah ter je prejemnik več pomembnih nagrad\, njegova dela pa so uvrščena v številne zbirke\, med drugimi Museum of Contemporary Art Tokyo (Japonska)\, British Museum (Velika Britanija)\, Moderna galerija Ljubljana (Slovenija)\, Museum of Modern Art Taipei (Tajvan)\, Machida City Museum of Graphic Arts (Japonska). \nHarumi Sonoyama je mojster japonske sodobne grafike\, ki se je uveljavila prek grafičnega gibanja sōsaku-hanga z osnovnim izhodiščem\, da so vse faze procesa izdelave grafike delo enega človeka. Njegove črno-bele in barvne litografije delujejo kot fotografije\, kar nakazuje\, da umetnik z izjemno veščino tehnično obvlada detajle. Prevladujoči motivi njegovih litografij so vsakdanji predmeti v njegovem bivanjskem okolju. \nIzdelujem litografije za vse vrste grafičnih odtisov. Tehnično gledano uporabljam tradicionalne kamnite plošče\, cinkove plošče in aluminijaste plošče\, polirane s smirkom in obdelane. Slikam samo ročno\, z barvicami in tušem. Čeprav moja dela pogosto zamenjujejo s fotolitografijami\, so vse poslikane ročno\, seveda ne uporabljam računalnika. Dela in tehnike so neločljivi in kot nekdo\, ki je izhajal iz starih tehnik\, te stare tehnike spoštujem in cenim pri ustvarjanju svojih del.\n– Harumi Sonoyama \n  \n**** \niz spremne besede Leona Zakrajška: \n  \nHARUMI SONOYAMA – MOJSTER SVETLOBE IN MAGIJA LITOGRAFIJE \nJaponska je nesporno dežela z eno najdaljših umetniških in kulturnih praks ter tradicij na svetu. \nZa primerno razumevanje dela prof. Harumija Sonoyame je potrebno pogledati v bogato preteklost razvoja grafike v deželi vzhajajočega sonca\, saj prav zaradi nje dela modernih avtorjev Japonske izražajo in zrcalijo posebno kakovost\, ki je edinstvena na svetu. Sonoyama je zagotovo najboljši primer\, je avtor\, ki je prestopil meje svoje domovine in je pravi ambasador japonske umetnosti na svetovnem umetniškem prizorišču. \nGrafika je na Japonskem prisotna že od leta 770\, ko so menihi pod vplivom kitajskega budizma prinesli prva besedila v lesorezu. Preko medija odtiskovanja svetih besedil v lesorezu so z željo po širitvi vere in filozofije tako prodirali po otoku\, ki je bil v nekem smislu vedno izoliran in zaprt za tujino. \nKasneje je v obdobju Tokugawa (1603–1867) umetnik Tawaraya Sotatsu\, ki je bil v prvi vrsti slikar\, začel v lesorezih izražati poseben grafični jezik in ustvaril bolj sodobno\, novo likovno govorico.  Leta 1765 je osnovnemu linijsko črnobelemu lesorezu sledila prva barvitost in novi principi tiska večbarvnega lesoreza. Tehnologija odtiskovanja lesenih matric je hitro požela zanimanje\, nova znanja so prinesla tudi razvoj cehovskih centrov\, ki so od vsega začetka stremeli k vrhunski kakovosti izdelkov. \nJaponski mojstri so bili vedno znani po vrhunski dodelanosti in tehničnem znanju\, ki sta se razvijala največkrat znotraj družinskih delavnic. Ta tradicija se je prenašala več stoletij iz roda v rod do današnjih dni.  Mnoga obdobja\, ki so bila posvečena razvoju grafike\, so močno zaznamovala umetnost Japonske. Japonski lesorez mokuhanga je izrazita in izvirna likovna govorica. \nIzbiram dve obdobji\, ki sta po mojem mnenju najbolj pomembni prelomnici v umetnosti Japonske\, saj sta še posebej močno izražali likovni jezik japonske tradicije v grafiki: obdobje ukiyo-e\, ki je izoblikovalo likovno govorico Japonske z deli\, posvečenimi sveti gori Fuji\, samurajem\, pokrajini\, kabukiju in Bijin-ga lepoticam. Skozi obdobje ukiyo-e  se je že v 17. stoletju razvil posebne vrste realizem\, primerljiv z evropsko renesanso. Umetnost tega obdobja je kot prva zaslovela v Evropi zaradi izvoza porcelana v holandska pristanišča\, kamor so z ladjami tovorili lomljivi porcelan\, zavit prav v odtise ukiyo-e. Takrat te grafike na Japonskem še niso slovele kot umetniška dela in so bila obrtniški izdelki. Znana so dela velikih umetnikov iz tega obdobja; Katsushika Hokusai (1760-1849)\, Kitagawa Utamaro (1753–1806)\, Utagawa Hiroshige (1797–1858) in mnogih drugih. \nV začetku 20. stoletja je nastopilo obdobje sōsaku-hanga\, za katerega je značilen preplet z evropskimi likovnimi trendi. Takrat so namreč japonski umetniki pričeli obiskovati evropske šole\, kar je prineslo mešanje stilov in tehnik\, ki so obojestransko obogatile umetniški jezik\, sinergija umetniških praks pa je prinesla povsem nov likovni izraz in kakovost tudi v tehničnem smislu. \nBogastvo vseh teh znanj je vidno tudi v umetnosti današnjega časa\, čeprav zadnjih štirideset let\, odkar se ukvarjam z japonsko grafiko\, opažam velike spremembe v likovnem in tehničnem jeziku. Kot kaže\, stare grafične tehnike in znanja počasi izumirajo tudi na Japonskem\, saj ne morejo več tekmovati z novimi tehnologijami\, ki so – na mojo žalost – prevzele naša življenja in posegajo tudi v umetnost\, žal pa imajo pogosto za posledico izgubo tako na kakovosti kot izvirnosti. Način življenja se spreminja in mlajše generacije avtorjev nimajo več potrpljenja in želje po delu s tradicionalnimi tehnikami\, k temu pa pripomore tudi dejstvo\, da mnogi kustosi in muzeji niso naklonjeni originalni grafiki. \nKljub vsemu obstaja na Japonskem še vedno veliko umetniških združenj\, ki skrbijo za prenašanje in varovanje tradicije in znanj. Med njimi je vodilno JPA Japan Print Assdociation –Nihon Hanga Kyoukai\, eno najstarejših in najboljših\, ki skrbi za ohranjanje japonske tradicionalne grafike. \nSonoyama je pomemben član in aktivist omenjenega združenja in je močno vplival na povezovanje japonske grafične umetnosti s tujino in obratno\, bil je mentor in profesor na Tokijskih akademijah. Je nagrajenec mnogih pomembnih mednarodnih bienalov in razstav. Zadnja leta širi svoje znanje v vlogi profesorja in mentorja v azijskih državah ter razstavlja v pomembnih muzejih. V slovenskem in evropskem prostoru je dobro znan\, saj je bil leta 1985 dobitnik nagrade na Grafičnem bienalu Ljubljana. \nEvropo redno obiskuje in razstavlja kot član združenja in tudi samostojno. Imel sem veliko srečo\, da sem ga osebno spoznal že leta 1988\, in od takrat sva močno povezana. Prav prof. Harumi Sonoyama mi je odprl vrata na Japonsko in imel sem čast\, da sem se med letoma 1997 in 1998 izpopolnjeval in bogatil svoje znanje v njegovi delavnici kot štipendist japonske vlade. Predstavil me je dvema mojima bodočima profesorjema\, starostama mokuhanga lesoreza prof. Fumiu Kitaoki (1918–2007) in prof. Yukiu Reiu (1928–2003)\, od katerih sem črpal bogato znanje japonskih grafičnih in slikarskih tehnik. Odprl mi je vrata do članov združenja JPA in tako sem sprva postal promotor japonske grafike v Evropi in leta 2022 tudi član. Zasluga za vse to gre prav njemu. Neizmerno sem mu hvaležen za vso pomoč\, vodenje in prijateljstvo. \nNjegovo umetniško delo je od vsega začetka posvečeno tehniki litografije v kamnu in izvedbi litografije na ploščah. \nMed letoma 1968 in 1972 je študiral na Univerzi Zokei v Tokiju in leta 1976 s pomočjo japonske vlade odšel za dve leti v Pariz in Združene države Amerike. Svoje znanje je izpopolnjeval v slovitih grafičnih studijih. \nOdlikujeta ga vrhunska dovršenost v tehničnih veščinah in izvirna in svetovno prepoznana likovna govorica. Zaradi svojega mojstrstva je bil prepoznan že med bivanjem v Parizu in je tiskal za mnoge avtorje. Omenim naj japonskega umetnika Kumia Sugaia (1919–1996)\, ki je več desetletij živel v Parizu\, prof. Harumi Sonoyama pa je bil njegov osebni tiskar. \nPo vrnitvi na Japonsko je odprl svoj studio za grafiko v Tokiju\, potem pa se je preselil v bližino Jokohame in začel tiskati za najpomembnejše japonske umetnike\, med drugimi tudi za slovite umetnike\, kot so Tamako Kataoka (1905–2008)\, Toko Shinoda (1913–2021) in Shiko Munakata  (1903–1975). Tiskal je tudi za ameriško umetniško legendo Sama Francisa (1923–1994). \nIntimni umetniški svet mojstra litografije Harumija Sonoyame je močno zaznamovan predvsem z izjemno dovršeno grafično tehniko\, ki ji je zvest že petdeset let.\nVsa njegova dela odlikuje vrhunska izvedba in odličnost likovne govorice\, skozi katero se barvni odtenki in nanosi prekrivajo s pomočjo tiskanja večjega števila matric. Barvni nanosi so lazurni in včasih izvedeni tudi v tehniki\, ki koketira s tradicionalno metodo bokashi. Omenjena metoda velja za največje mojstrstvo prehodov barvnih tonov\, ki se medsebojno prelijejo v koprenaste meglice ter pričarajo motiv v mehkobi svetlobe in likovnega jezika. Zanj bi rekel\, da je sočen in veličasten v svoji prikriti melanholiji. Motivi v njegovih delih so najpogosteje predmeti iz vsakdanjega življenja\, kar deluje arhaično\, na trenutke celo renesančno\, a hkrati zelo moderno.\nGledalca prevzame realizem\, ki deluje kot fotografski zapis\, a je mojstrska risba\, sta oko in roka umetnika\, ki skozi vrhunsko znanje in pretanjen občutek vodita v izvirnen umetniški izraz. \nZelo sem hvaležen prof. Sonoyami\, da je v kratkem času že drugič letos obiskal Zagreb in Slovenijo. Hvaležen sem za njegovo pripravljenost\, da je našel čas in prišel\, predstavil svojo umetnost in znanje. Od srca se zahvaljujem. \nLeon Zakrajšek\nZagreb\, maj 2024
URL:https://kcjt.si/dogodek/harumi-sonoyama/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:Galerija Kocka
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/2025/08/sonoyama_tisk.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20240527
DTEND;VALUE=DATE:20240528
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250811T150134Z
LAST-MODIFIED:20250811T150214Z
UID:10000279-1716768000-1716854399@kcjt.si
SUMMARY:RAZVOJ VIZUALNE PISMENOSTI IN IZKUŠNJA UMETNOSTI V ŽIVO / nacionalni medresorski strokovni posvet o kulturno-umetnostni vzgoji
DESCRIPTION:RAZVOJ VIZUALNE PISMENOSTI IN IZKUŠNJA UMETNOSTI V ŽIVO / nacionalni medresorski strokovni posvet o kulturno-umetnostni vzgoji\n\nVizualno pismenost definiramo kot sposobnost branja in interpretiranja vizualnih podob; gre za primarno pismenost in del osnovne kompetence 21. stoletja. Dnevno nas obkrožajo informacije\, ki temeljijo v vizualnemu jeziku\, vključujejo vizualno simboliko in uporabljajo komunikacijske načine\, ki zahtevajo specifično razbiranje vsebin – vizualno mišljenje.\n  \nPosvet\, ki povezuje izobraževalce in kulturno umetniške snovalce\, namenjamo strokovnim delavcem s področja vzgoje in izobraževanja ter kulture in zainteresirani širši javnosti. \nNacionalni posvet na temo razvoja vizualne pismenosti v razmerju med kulturnimi ustanovami in vzgojno-izobraževalnimi zavodi bo potekal po zaključku medresorskega projekta Tedna umetnosti v vrtcih in šolah\, katerega častni pokrovitelj je Slovenska nacionalna komisija za UNESCO. \n  \nNACIONALNI MEDRESORSKI STROKOVNI POSVET O KULTURNO-UMETNOSTNI VZGOJI\nRAZVOJ VIZUALNE PISMENOSTI IN IZKUŠNJA UMETNOSTI V ŽIVO\nKulturni center Janeza Trdine\, Novo mesto\nponedeljek\, 27. maj 2024\, 8.30–17.30\n  \n>>>>>>> PRIJAVA\n______________________________________________________________________________________ \nPROGRAM\n8.30–9.15 / Zbor udeležencev\, akreditacija in prevzem darilne vrečke \n  \n______________________________________ \n1. DEL\n  \n9.15–9.30 / Pozdravni nagovori \n9.30–9.45 / Nada Požar Matijašič / Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje RS: Predstavitev dokumenta\, ki je bil sprejet na tretji svetovni UNESCOvi konferenci o kulturno-umetnostni vzgoji v Abu Dabiju \nNa letošnji UNESCO 3. svetovni konferenci o kulturno-umetnostni vzgoji so ministri in predstavniki držav z vsega sveta potrdili dokument\, ki določa okvir in smernice za razvoj kulturno-umetnostne vzgoje. S sprejetjem dokumenta so prepoznali nepogrešljiv prispevek kulture in umetnosti k celostnemu in vključujočemu razvoju posameznikov in družb ter podprli nadaljnja svetovna in nacionalna prizadevanja o povezovanju izobraževalnih in kulturnih resorjev. Predstavljen bo kratek oris dokumenta in skladnost z aktualnim dogajanjem v vzgojno-izobraževalnem ter kulturnem prostoru. \n  \nZačetek zbiranja vprašanj obiskovalcev preko aplikacije. \nPosvet na ustvarjalni način interpretira slikar Jože Kotar. \n  \n9.45–11.15 / Plenarni predavanji \n  \n9.45–10.30 / Ciril Horjak / ilustrator\, stripar\, likovni pedagog in prejemnik nagrade Prešernovega sklada za leto 2023: Človeštvo za preživetje potrebuje likovno pismenost \n»Ves svet se maje\, jaz pa rojen\, da mu ravnam tečaje\,« pravi Hamlet v slovenskem prevodu Milana Jesiha. Stripar in ilustrator Ciril Horjak neravnovesje naše nove resničnosti komentira v risbi in besedi. Je eden tistih ljudi\, ki verjame\, da sta za rešitev človeštva potrebni tudi likovnost in dobra stara obrt. To zagovarja z vso epistemološko strastjo\, ki jo premore\, zato mu velja prisluhniti. \nCiril Horjak\, ki se večkrat podpiše s psevdonimom dr. Horowitz\, je med najbolj prepoznavnimi avtorji slovenske karikature in stripovske umetnosti. Rojen v Slovenj Gradcu\, delujoč v Ljubljani\, diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Jožefu Muhoviču in Milanu Eriču. Doslej je izdal vrsto avtorskih stripov in soustvaril različne stripovske almanahe\, svoje karikature pa je objavil v številnih domačih in tujih revijah in časopisih. Za svoje delo je prejel več mednarodnih in domačih nagrad\, med drugim ga je leta 2017 nagradilo tudi Društvo novinarjev Slovenije za izstopajoče novinarske dosežke. \n  \n10.30–11.15 / Katarina Dajčman / umetnostna zgodovinarka in kustosinja / Dolenjski muzej Novo mesto: Razvoj vizualne pismenosti in izkušnja umetnosti v živo \nKatarina Dajčman predstavlja izjemen pomen doživetja umetnine v živo znotraj muzeja ali galerije. Izpostavlja raznolikost »branja« in interpretiranja likovnih del v različnih kontekstih\, vključno z vizualnimi podobami\, ki jih srečujemo v javnem prostoru. Dotika se tudi vprašanj\, kako je razvoj umetnostnozgodovinske stroke vplival na napredek vizualizacije pri podajanju vsebin. \nKatarina Dajčman je umetnostna zgodovinarka\, zaposlena kot kustosinja v Dolenjskem muzeju Novo mesto.  Ukvarja se z lokalno in regijsko likovno umetnostjo od baroka do sodobnosti. Postavlja avtorske razstave in deluje kot kuratorka razstav sodobnih likovnih ter vizualnih ustvarjalcev. Je avtorica več razstavnih katalogov\, besedila objavlja v različnih publikacijah in revijah. Je članica Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva ter Slovenskega muzejskega društva. \n  \n11.15–11.30 / Odmor \n  \n11.30–12.45 / Predstavitev primerov dobrih praks \nV slovenskem šolskem prostoru je mogoče velikokrat najti navdihujoče primere dobrih poučevalnih praks s področja umetnosti. Nekateri izmed primerov se še posebej dotikajo področja vizualne pismenosti\, ki jo pedagogi skupaj z mladimi razvijajo skoz igro\, ob neposrednem delu z umetninami\, v sodelovanju z institucijami s področja umetnosti\, ob medpredmetnem povezovanju ter povezovanju z drugimi področji umetnosti. Skozi deset primerov dobre poučevalne prakse predstavljamo učinkovite pristope na raznolikih ravneh. \n  \n>>> Jakčeva steza (vrtec in 1.–5.razred OŠ)  \n1. Klavdija Kotar / JSKD OI Novo mesto: Do meja hotenj in zmožnosti … ustvariti prostor\, da se razkrije ustvarjalnost \nV okviru delavnic ustvarjamo pogoje za ustvarjalno delovanje\, širimo splošno likovno razgledanost in spodbujamo k individualnemu umetniškemu ustvarjanju do meja posameznikovih zmožnosti in hotenj. Raznovrstni programi omogočajo našim udeležencem bodisi sistematično poglabljanje v eno likovno temo\, bodisi prehajanje s področja na področje ter širjenje likovnega obzorja.  \n2. Lavra Fabjan / Dolenjski muzej: Krepitev vizualne pismenosti skozi ustvarjalne delavnice / Dolenjski muzej v sodelovanju z vrtci in nižjimi razredi OŠ \nČe želimo\, da bodo ljudje radi obiskovali muzeje\, moramo poskrbeti\, da bodo že najmlajši obiskovalci začutili\, da je neposredni stik s predmeti iz preteklosti zanimiv. Izkušnje kažejo\, da drži dejstvo: kar slišimo\, pozabimo\, kar vidimo\, si zapomnimo in kar naredimo\, znamo. \n3. Meta Potočnik / Vrtec Pedenjped: Vrtec na obisku v kulturni ustanovi \nRazvijanje kulturne zavesti in sprejemanje kulture in umetnosti je pomemben delež v najzgodnejšem obdobju življenja vsakega posameznika. V vrtcu Pedenjped dajemo dojemanju umetnosti še poseben poudarek skozi dodatne dejavnosti. \n4. Katja Štesl / Stripburger: Živel strip! Živela Animacija! \nStrip kot multimodalno besedilo\, kjer se prepletata dva koda branja; verbalni in vizualni kod s svojo igrivostjo in možnostjo lastnega izraza že od nekdaj nagovarja mlade k branju in ustvarjanju. Festival Živel strip! Živela Animacija! preko stripa že vrsto let razvija vizualno pismenost med mladimi ter spodbuja mlade stripovske avtorje k zapisu svojih doživetij znotraj kadrov in oblačkov. \n5. Matjaž Geder\, Hedviga Kovač\, Miran Flegar / OŠ II Murska Sobota in OŠ dr. Antona Trstenjaka Negova: Razvoj vizualne pismenosti mladih skozi aktivnosti v galerijskem prostoru (Galerija Božidar Jakac\, Kostanjevica na Krki in 4. CestArt Festival Gornja Radgona) \nPredstavitev primera dobre prakse posega v vizualno pismenost skozi tri projekte dveh med seboj povezanih osnovnih šol: Kultura skozi petje\, Likovne delavnice v galeriji Božidar Jakac ter 2. Razstava dveh osnovnih šol z izdelki “NE – BESNE ŽIVALI” na 4. CestArt Festivalu Gornja Radgona. \n  \n>>> Lamutova steza (6.–9. razred OŠ in srednje šole) \n1. Uroš Strugar / OŠ Grm: Likovne kolonije / Vizualna pismenost raste s pomočjo praktičnega spoznavanja različnih likovnih govoric \nLikovne kolonije nudijo učencem rast vizualne pismenosti s pomočjo praktičnega spoznavanja različnih likovnih govoric s pomočjo mentorjev oz. njihovih tolmačenj likovnega sporočanja na tovrstnih srečanjih in so zaželeno in uspešno dopolnilo primarnemu osnovnošolskemu likovnemu izobraževanju. \n2. Tamara Rifelj / Ekonomska šola Novo mesto: Krepitev vizualne pismenosti in video delavnice \nV sodelovanju s kulturnimi ustanovami in izborom kakovostnih vsebin\, ki so prilagojene sodobnemu času in tehnologiji ter miselni naravnanosti mladih\, ustvarjamo prostor za razumevanje\, izražanje in ustvarjanje naših dijakov. \n3. ddr. Lorena Mihelač / Srednješolski center Novo mesto: Preplet vizualnega in glasbenega: novi pristopi k percepciji umetnosti \nVizualna in glasbena umetnost se ne zdita povezani\, vendar je dandanes v sodobnih kulturah njihov preplet vse bolj običajen in pomemben. Eksperimentirati s prepletanjem vizualne in glasbene umetnosti pomeni raziskati nove izrazne možnosti in obogatiti vseobsegajočo lastno izkušnjo. \n4. Sabina Mattersdorfer / OŠ Jožeta Moškriča: Razvoj vizualne pismenosti mladih s fotografijo in animiranim filmom \nFotografija in animirani film pritegneta pozornost učencev in jih še bolj motivirata k likovnem ustvarjanju in k razvijanju lastne vizualne pismenosti. Predstavitev ponuja vpogled v primere fotografiranja po postopku risanja s svetlobo ter oblikovanja animiranih filmov osnovnošolcev. \n5. Klavdija Kotar / JSKD OI Novo mesto: Do meja hotenj in zmožnosti … ustvariti prostor\, da se razkrije ustvarjalnost \nV okviru delavnic ustvarjamo pogoje za ustvarjalno delovanje\, širimo splošno likovno razgledanost in spodbujamo k individualnemu umetniškemu ustvarjanju do meja posameznikovih zmožnosti in hotenj. Raznovrstni programi omogočajo našim udeležencem bodisi sistematično poglabljanje v eno likovno temo\, bodisi prehajanje s področja na področje ter širjenje likovnega obzorja.  \n  \n12.45–13.45 / Odmor za kosilo \nZaključek zbiranja vprašanj \n  \n13.45–14.30 / Okrogla miza: Krepitev vizualne pismenosti skozi obisk umetnosti v živo in odgovori na zbrana vprašanja \nOkrogla miza z izhodiščem v naslovni temi posveta si postavi vprašanje:  kakšna  je in kakšna naj bo izkušnja umetnosti v živo\, da bomo razvijali vizualno pismenost? \nSodelujejo: Vlasta Henigsman / OŠ Belokranjskega odreda Semič; Lili Šturm / MGLC  Ljubljana; Primož Krašna / Zavod RS za šolstvo\, Teden umetnosti v šoli \nModeratorka: Nina Ostan / Zavod RS za šolstvo \n  \n______________________________________ \n2. DEL\n  \n14.30–17.30 / Sklop predstavitvenih delavnic in obisk razstavnih prostorov v Novem mestu: \n  \n• Likovna delavnica (JSKD OI Novo mesto) \nGRAFIČNA DELAVNICA  \nUdeleženci se bodo seznanili z različnimi grafični tehnikami\, podrobneje pa bodo spoznali grafične tehnike visokega tiska.  \nSLIKARSKA DELAVNICA  \nUdeleženci se bodo seznanili z osnovnimi barvnimi teorijami (barvni krog\, mešanje barv\, barvno skladje\, modulacija)\, razlika med risbo in sliko\, pozitivni in negativni prostor slike.   \n• Voden sprehod po Novem mestu / vizure in vizualne točke (dr. Tomaž Slak\, u.d.i.a.) \nSprehod z mestnim arhitektom in profesorjem na Fakulteti za arhitekturo dr. Tomažem Slakom ter opazovanje prostora ob strokovni razlagi o prenovi starega mestnega jedra\, o podrobnostih v arhitekturni zasnovi\, ki na prvi pogled niso opazne\, a so zaznavne\, o pogledih\, s katerih opazujemo arhitekturo in še o marsičem. \n• Delavnica stripa (Matej Kocjan) \nLikovna delavnica »Stripo-uk« udeležence vpelje v načine in orodja\, s katerimi lahko vključimo strip v poučevalni proces kot uvodno motivacijo\, razlago in predvsem ustvarjalen odziv učencev na določeno temo/snov\, ki jo obravnavamo v razredu.   \n• Igriva arhitektura za odrasle (Natalija Zanoški\, mag. arh.) \nAli mora biti ta hiša ravno taka?Podali se bomo v ozadje ustvarjalnega sveta nastajanja enodružinskih hiš in si ob koncu odgovorili na naslovno vprašanje slovenskega arhitekta Edvarda Ravnikarja\, ki se je rodil v Novem mestu. \n• Ogled novomeških razstavnih prostorov in razstav \nGalerija Dolenjskega muzeja (Življenje na tej in oni strani – Novo mesto pred 3000 leti)\, Jakčev dom (Stalna likovna razstava Dolenjskega muzeja: Božidar Jakac)\, Galerija Ulti (Andreja Schwenner: Linija)\, Galerija Kocka (Vladimir Leben: Ogrožena Vrsta) \nPRIJAVA \nNa brezplačno strokovno usposabljanje se prijavite z e-prijavo\, ki jo najdete na www.kcjt.si/galerija-kocka \nZaradi učinkovitejše organizacije in zaradi omejitev udeležbe na posameznih dogodkih prijavo posredujte čim prej\, najpozneje do 20. maja 2024. Udeleženci celodnevnega posveta prejmejo potrdilo o udeležbi na strokovnem usposabljanju. E-prijava je potrebna tudi\, če se želite udeležiti le posameznih programskih dogodkov. \n  \nOrganizatorja posveta: Zavod Novo mesto / Galerija Kocka in Zavod RS za šolstvo\nSoorganizatorji in partnerji: Ministrstvo za kulturo RS\, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje RS\, JSKD OI Novo mesto\, Dolenjski muzej Novo mesto\, Vrtec Pedenjped Novo mesto\nProgramsko-organizacijski odbor: Sandra Hrovat\, Lili Šturm\, Nina Ostan\, Primož Krašna\, Nada
URL:https://kcjt.si/dogodek/razvoj-vizualne-pismenosti-in-izkusnja-umetnosti-v-zivo-nacionalni-medresorski-strokovni-posvet-o-kulturno-umetnostni-vzgoji/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:Galerija Kocka
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/2025/08/logo_PJSDP.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20240513
DTEND;VALUE=DATE:20240608
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250811T150359Z
LAST-MODIFIED:20250811T150359Z
UID:10000281-1715558400-1717804799@kcjt.si
SUMMARY:VLADIMIR LEBEN: Ogrožena Vrsta
DESCRIPTION:Lebnova likovna pripoved je vizualni tekst\, ki je vselej v kontekstu izpovedi v  ilustrativnem smislu obravnave. Izhaja iz zaznanih\, doživetih in dojetih karakterizacij\, ugotovitev\, dovtipnih pripomb. S posluhom jih vizionarsko razgrne v satire. \nKaj bi rekel Adorno\n  \nIkonografija živali na Lebnovih platnih so animalistične scenerije – živalski motivi in animalistični žanr. Njegova animalistika je nekakšen bestiarij\, vseskozi prežet z moralnimi nauki. Kot naslikane živalske pripovedi nosijo literarne parabole\, pripovedke\, ki nudijo prenekatera aktualna etična spoznanja in moralna vodila. Lahko gledamo njegove personifikacije živali ali pa animalizacije ljudi. Postavlja vprašanje empatije v različne objektivnosti\, resnice in resničnosti. In ponujeno nam je ogledalo\, v katerem se ugledamo kot družba in kot naše početje. \nAnimacija\, ki jo je Leben sedem let predaval na ljubljanski Šoli uporabnih umetnosti Famul Stuart v Ljubljani\, je tudi skelet njegovega slikarstva. Dinamična animacija gibljivih slik iz risank postane statična animacija na njegovih slikah. Oživljanje gibanja se preobrazi v oživljanje karakterja in duše naslikanega upodobljenca – bodisi vidnega\, bodisi prezentiranega. \nStilistika ob prvem pogledu na Lebnova dela potrjuje njegova pop-artistična izhodišča izpred trideset let in dodatno z barvnim chiaroscurom reminiscira na ameriškega slikarja Edwarda Hopperja (1882–1967)\, ki je bil eden desetih najslavnejših ameriških slikarjev med realizmom in simbolizmom ameriškega načina življenja. Odslikaval je mistično atmosfero vsakodnevnega urbanega ameriškega življenja\, ki se globalno širi. Tega motri ter slikarsko obravnava tudi Leben. \nNaracija – Lebnova likovna pripoved je vizualni tekst\, ki je vselej v kontekstu izpovedi v  ilustrativnem smislu obravnave. Izhaja iz zaznanih\, doživetih in dojetih karakterizacij\, ugotovitev\, dovtipnih pripomb. S posluhom jih vizionarsko razgrne v satire: bivanjsko\, osebno\, psihološko\, družabno\, družbeno\, filozofsko ali politično v smislu Orwellove Živalske farme iz leta 1945. Pojavi se distopija\, antiutopija ali negativna utopija kot zvrst neke več ali manj delne fikcije. Kot naslednica utopije za usodo človeštva prinaša grozo\, pri čemer pa ne nudi nobenega velikega upanja. Tak je tudi Lebnov aktualni razstavni nastop Ogrožena vrsta v novomeški Galeriji Kocka. Njegova predstavitev tokrat obsega štiri vsebinske sklope\, nize oljnih slik na platnu kot nekakšne poliptihe: Škofjeloški pasijon\, Orthodogs\, Beg možganov\, Arrivals-Departures & Becerillo. Pripovedujejo že njegovi naslovi del. \nForma ali videz Lebnovih slik je vselej dodelan: na izhodišču kompleksnega genskega zapisa stojijo duhovite ideje\, iz katerih zraste zelo trdno risarsko izdelana statična konstrukcija animacije\, ki ji v številnih lazurnih slojih oljne barve namesti » »mišičevje in kožo«\, da finalno naravnost odrsko zažari. Prizor deluje kot vizualno zaključena\, notranja\, samozadostna odrska chiaroscuro iluzija\, ki nagovarja gledalce in odmeva svoje komuniciranje tudi s širšo sociološko javnostjo oziroma z različnimi javnostmi. \nEstetika\, mimesis in svoboda izražanja več ali manj avtomatično pripeljejo do estetskih razmišljanj filozofa in sociologa estetike modernizma Theodorja W. Adorna (1903–1969). Umetniška dela v Adornovi estetski teoriji so in niso to\, kar so. To docela aplicirajo Lebnova dela\, ki svojo vsebinsko pripoved gradijo na večpomensko strukturiranih upodobljenih podob in njihove neposredne ter drugotne simbolike. Adornova lepota je avtonomna kognicija\, tako tudi Lebnova\, čeprav ustvarja v določenih nizih oziroma ciklih. Oba kognitivno razlagata fenomene avtonomne umetnosti estetskega modernizma. Predstavljata resnico in estetiko industrijskih proizvodov še vedno aktualne množične (pop)kulture. Ta resnica biva nekje med gledalci in umetniškim delom. Resnica umetniškega dela tako izmuzljivo pulzira med vsemi možnimi utemeljitvami\, kar pa predstavlja izhodišče za Adornovo estetiko trenutka. Po njegovem mnenju umetniška dela predstavljajo epifenomene\, se pravi nekaj\, kar se neprestano spreminja in česar ni moč natančno določiti. \n  \nAlojz Konec\, aprila 2024
URL:https://kcjt.si/dogodek/vladimir-leben-ogrozena-vrsta/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:Galerija Kocka
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/2025/08/Vabilo_V.LEBEN_OGROZENA-VRSTA.jpg
END:VEVENT
BEGIN:VEVENT
DTSTART;VALUE=DATE:20240415
DTEND;VALUE=DATE:20240514
DTSTAMP:20260531T103802
CREATED:20250811T150311Z
LAST-MODIFIED:20250811T150311Z
UID:10000280-1713139200-1715644799@kcjt.si
SUMMARY:DLUPP\, DLUM\, DLUSP\, LDK\, DLUD: Dobimo se v Novem mestu
DESCRIPTION:. meddruštvena razstava predstavlja obliko meddruštvenega mreženja in obsega 25 likovnih del 25 umetnic in umetnikov iz DLUPP\, DLUM\, DLUSP\, LDK in DLUD\, petih od devetih konstitutivnih društev ZDSLU. \nLetošnji organizator mreženja\, ki je bilo v širši ediciji postavljeno v KC PT Šentjernej pod naslovom Rdeča nit\, je DLUD.\nRazstavo je kurirala umetnostna zgodovinarka Kristina T. Simončič\, ki med predhodno izbranimi in sedaj prikazanimi deli ugotavlja rdečo nit njihovega v splošno aktualnost umeščenega likovnega ustvarjanja\, ki avtorje in razstavljena dela povezuje v prepoznavne dele niti. \n  \nRazstavljajo: \nBagrat Arazyan\, Vladimir Bačič\, Igor banfi\, Brut Carniollus\, Jože Denko\, Matjaž Duh\, Andreja Eržen\, Lučka Falk\, Endre Göntér\, Endre Göntér\, ml.\, Cvetka Hojnik\, Azad Karim\, Alojz Konec\, Jože Marinč\, Peter Marolt\, Klavdija Marušič\, Slađana Matić Trstenjak\, Jožica Medle\, Janko Orač\, Andrej Perko\, Damjana Stopar\, Lucija Stramec\, Teja Tegelj\, Aleksander Vukan Šanji\, Kaja Urh \n  \n*** \nPred nami se na tokratni razstavi – mreženju ZDSLU\, na kateri sodeluje 25 umetnic in umetnikov\, razpira pahljača 75 likovnih del. Večina avtorjev in avtoric se (vendar ne izključno) predstavlja tudi z deli\, ki so nastala namensko za tokratno razstavo. \nIskanje rdeče niti\, ki jo napoveduje naslov razstave\, je bil precejšen izziv\, saj so bila dela izbrana s strani društev in sem jih do same postavitve razstave imela moč videti le v digitalni obliki\, ki pa ne more nikoli zamenjati pristnega stika med pogledom očesa in likovnim delom. Rdeča nit v tako raznoliki in pestri produkciji ne more biti enoznačna. Prispodoba\, ki mi je bila ob njenem iskanju v tem mrzlem zimskem času še najbližje\, je\, da si lahko povezave med prikazanimi deli predstavljamo kot raznobarvno nit\, prepleteno s kvačkanjem v eno samo odejo ali šal. \nVelika večina del je narejena v klasičnih likovnih tehnikah\, zato toliko bolj izstopajo avtorji\, ki so dela ustvarili s pomočjo digitalne tehnologije. Vladimir Bačič gradi svoja dela z močnim svetlo-temnim kontrastom in naglasi v živih rdečih in rumenih odtenkih. Na njegovih abstraktnih printih oko opazovalca občuti vibriranje oblik\, ujetih v dinamične kompozicije. Bagratu Arazyanu in Brutu Carniolliusu je skupna tehnika digitalnega kolaža. Arazyan konstruira svoja dela s pomočjo linij in ploskev\, s plastenjem pa odpira navidezne prostore. Tako Arazyan kot Peter Marolt se spogledujeta z odmevi (ruskega) konstruktivizma. Slednji nas vabi na tridimenzionalno potovanje med linijami in geometrijskimi oblikami z arhitekturno občutenimi reliefi. Carniollus je za tematiko svojih kolažev Fruits of Passion izbral sadje\, preslikano na silhuete delov ženskega telesa\, med katerim izstopa granatno jabolko\, simbol plodnosti pa tudi modrosti in kreativnosti\, ki se povezuje s številnimi antičnimi in biblijskimi zgodbami. \nSledeča zanka na niti so dela\, ki v ospredje postavljajo človeško figuro. Najbolj neposredno telesno ljudi upodablja Aleksander Vukan-Šanji v fauvistični barvni paleti. Igor Banfi pa človeško figuro abstrahira do osnovnih oblik silhuete in jo postavi v zabrisani in nedoločljivi svet ob vodi. Njegova meditativna dela se po temi in barvni paleti povezujejo z abstraktnimi deli Klavdije Marušič\, ki razmišljujočo in umirjeno plat doživljajskega sveta človeka naglašajo tudi v naslovih\, kot sta Počitek in Sanje. Drugi spekter emocij pred nas razgrnejo risbe Teje Tegelj\, ki govorijo o svetlobi\, ljubezni in hrepenenju ter (erotični) sli po življenju. Sorodno koncept svetlobe v likovnem delu raziskuje umetnica Andreja Eržen. Osvetljeni motivi ljudi in živali na njenih svetlobnih risbah na pleksi steklo tvorijo zgodbe iz fragmentov\, prosojnih in hipnih doživljanj utrinkov vsakdana\, ki nas popeljejo do naslednje zanke na niti. \nJože Marinč in Alojz Konec čutenja notranjega sveta človeka in scene iz vsakdanjega življenja prevajata v barvit\, dinamičen likovni jezik. Marinč upodablja doživete trenutke z energičnimi potezami živih barv\, ki zapolnjujejo celotno likovno polje v svojstveni maniri abstraktnega ekspresionizma. Konec v nasprotju z njim pušča praznino\, ki živahnim\, barvitim motivom dodaja lahkotnost in spontanost otroško-igrive risbe\, na katerih v shematskih obrisih prepoznavamo predmete in živali. Drobci vsakdana\, ki jih s takšno lahkoto zabeležimo s fotografijami na mobilni telefon\, tvorijo snov za premislek o minevanju časa in percepciji sveta okrog nas na delih Kaje Urh\, ki digitalne podobe z analognimi potezami sopostavi v nova razmerja in združuje v izvirne motive slike v sliki. \nRousseaujevski klic »Nazaj k naravi!« bi bila naslednja pentlja umetnikov\, ki v ospredje svojih del postavljajo krajine in subjektivne vizije narave. Magično moč narave je v odsevih senc skozi kopreno na fotografski film ujel Andrej Perko v svoji seriji Hortus magicus. Odsevi pokrajine v vodi so navdihnili tudi Jožeta Denka\, ki zrcali drevesa na površini reke z zabrisanimi impresionističnimi potezami in oblikami. Navidezni neskončni tok reke je v liričnih modrih variacijah na platna ujel Janko Orač. Kapljice vode pletejo abstraktne kompozicije na ozkih platnih in diptihu Damjane Stopar. Simbolika modre barvne palete se pojavi tudi v krajinah Slađane Matić Trstenjak\, ki jih avtorica povezuje s svojimi spomini na njej domače kraje. Podobna harmonija modrih in rožnatih odtenkov zapolnjuje lirični in intimni svet barvitih in v obilje cvetov potopljenih tihožitij Lučke Falk. Kontemplacijo ob prizorih dreves in gozda razgrinjajo risbe s tušem Lucije Stramec\, ki presenetijo z rdeče-belim kontrastom. Ta naravne prizore spremeni in odtuji razpoznavi v abstraktnem prepletu linij in ploskev. Barvna harmonija in določljiv horizont pa tvorita most do razpoznave panonske krajine na delih Endreja Göntérja st.\, prostora\, polnega kulturnih prepletanj\, v katerem avtor išče svojo identiteto. V nasprotju z njim rothkovsko občutena platna Endreja Göntérja ml. nagovarjajo s simboliko zelene barve in govorijo o strukturi in redu v naravi\, ki jo poudarjajo tudi naslovi njegovih del. Polje nezavednega\, skrivnostnega in posledično strašljivega nam s črnino noči in okroglo obliko meseca odpira Cetka Hojnik\, ki si postavlja vprašanje\, kaj se skriva na tisti drugi\, nam nevidni strani Lune. \nKaj obstaja na drugi strani razuma in dobrega v človeku pa nam pri zadnji zanki razgrinjajo avtorji\, ki se v svojih delih družbeno kritično odzivajo na stanje v svetu\, vedno bolj razdeljenem s konflikti in uničevalnimi vojnami. Neposredno na grozote vojne opozori Matjaž Duh s klicem in pozivom po končanju agresij na svojih abstraktnih platnih s hiperrealističnimi motivi fotografij. Azad Karim naslika Tiha polja\, preplavljena z dežnimi kapljami (ali solzami?) in potopljena v oglušujočo tišino odsotnosti ljudi. Jožica Medle pa v svojevrstnem triptihu v simboličnih barvah raziskuje priokuse čutenj in stanj\, ki jih med vojno na poti do zmage okuša človeštvo. Kljub vsemu ohranja njeno zeleno platno v sebi seme upanja na svet\, ki ne bo razdeljen in bo v njem mogoče bivati v sožitju. \nZadnja zanka niti kot zadnja nota v skladbi tako zaokrožuje in zaključuje letošnji (i)zbor umetnikov in umetnic. Raznovrstne avtorske poetike so kot glasovi pevcev – po barvi in intenziteti različni\, a vsi enako pomembni za ubrano melodijo letošnje razstave. Vsem obiskovalcem želim na tem velikem »koncertu umetnin« veliko užitka ob ogledu! \n  \nKristina T. Simončič
URL:https://kcjt.si/dogodek/dlupp-dlum-dlusp-ldk-dlud-dobimo-se-v-novem-mestu/
LOCATION:Galerija KOCKA
CATEGORIES:Galerija Kocka
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kcjt.si/wp-content/uploads/2025/08/Vabilo_DOBIMO-SE-V-NM-2024.jpg
END:VEVENT
END:VCALENDAR